FRANCOŠČINA

PREDMETNI KATALOG – UČNI NAČRT

 

GIMNAZIJA

420 UR

Učni načrt za francoščino je bil sprejet na 14. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 26. 3. 1998

 


VSEBINA

I. OPREDELITEV PREDMETA

II. PREDMETNI KATALOG ZNANJ

1 Cilji predmeta

1.1 Splošni cilji predmeta

1.2 Operativni cilji predmeta

A. Spretnosti

B. Tematika

C. Komunikacijske funkcije

D. Slovnica

E. Književnost

2 Standardi znanj

III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

V. VIRI


I. OPREDELITEV PREDMETA

     /drugi ali tretji tuji jezik/

V obdobju rednega šolanja se tuji jeziki uvrščajo med tako imenovane formativne splošnoizobraževalne predmete. Francoščina kot drugi ali tretji tuji jezik dopolnjuje in poglablja izkušnje, ki so si jih dijaki pridobili pri učenju drugih tujih jezikov: na ta način je sklenjen krog primerjanja materinščine in lastne kulture s tujimi jeziki in kulturami. Učenje drugega ali tretjega tujega jezika je ne glede na njegove kompleksne zakonitosti, tj. stopnjo težavnosti, lahko celo učinkovitejše in uspešnejše v primerjavi s prvim, povratni vpliv na obvladanje materinščine na komunikacijski in jezikovni ravni pa večji.

Širjenje vedenja o francoščini in drugih jezikih, pridobivanje znanja in razvijanje jezikovnih spretnosti, spoznavanje pomenotvornih in sporočevalnih možnosti različnih jezikovnih sistemov, soočanje s pragmatičnimi, sociolingvističnimi in retoričnimi zakonitostmi francoščine, navajanje k samostojnemu razmišljanju in argumentiranju, umeščanje izvirnih francoskih leposlovnih besedil v okvir svetovne in slovenske književnosti ter spodbujanje k samostojnemu izobraževanju prispevajo k intelektualni rasti dijakov, pa tudi k njihovi praktični iznajdljivosti. Medkulturne primerjave ob razumevanju in sprejemanju drugačnosti utrjujejo spoštovanje do lastne civilizacijske identitete in bogatijo humanistično razsežnost v razvoju dijakove osebnosti. V tako zastavljenem učnem procesu, ki ga lahko spremljajo tudi dejavnosti zunaj rednega pouka, se pri dijakih krepi motivacija za poglabljanje znanja francoščine in za učenje drugih tujih jezikov. Prav tako ni zanemarljiv vidik uporabnosti pri poznejšem visokošolskem študiju in komunikacijskih stikih v poslovnem in zasebnem življenju: znotraj evropskega in svetovnega okvira ima francoščina poleg angleščine še posebej izpostavljeno mesto.

 

Glede na začetek učenja francoskega jezika in pričakovana temeljna znanja ob koncu gimnazijskega izobraževanja so dijaki razdeljeni v dve skupini:

1. skupina: Dijaki, ki se začnejo učiti francoščino v gimnaziji kot drugi tuji jezik in se jo učijo po programu 420 ur.

2. skupina: Dijaki, ki so se francoščino učili v osnovni šoli kot izbirni predmet v 3. triletju (od 7. do 9. razreda) in učenje nadaljujejo v gimnazijskem programu. Ob upoštevanju njihovega predznanja je zlasti na začetku priporočljiva diferencirana oblika dela (posebne skupine ali notranja diferenciacija). Pričakovati je, da bodo ti dijaki bolj obvladali zahtevnejša znanja in spretnosti, ki so v načrtu označeni s poševnim tiskom ali s črko P.

Dijaki, ki se učijo francoščino kot tretji tuji jezik v manjšem obsegu ur, se v temeljnih znanjih približajo 1. skupini.

Po končanem izobraževanju imajo dijaki možnost opravljati maturo iz francoskega jezika. Za tiste dijake, ki se odločijo za maturo, veljajo zahteve, predpisane v predmetnem izpitnem katalogu.


II. PREDMETNI KATALOG ZNANJ

1 CILJI PREDMETA

1.1 SPLOŠNI CILJI PREDMETA

a) Spoznavanje glasoslovne, pomenoslovno-besedotvorne, oblikoslovno-skladenjske in besediloslovne zgradbe francoskega jezika.

b) Razvijanje sporazumevalnih sposobnosti in spretnosti za uspešno dojemanje in oblikovanje ustnih in pisnih sporočil in besedil v francoskem jeziku.

c) Spodbujanje k usvajanju tehnik za samostojno učenje: uvajanje v rabo dvojezičnih in enojezičnih jezikoslovnih oziroma literarnozgodovinskih priročnikov ter navajanje na pridobivanje podatkov iz izvirnih besedil.

d) Razvijanje nagnjenja k teoretičnim in praktičnim pristopom vedenja o splošni strukturi jezika in o njegovih pragmatičnih in sociolingvističnih razsežnostih, še posebej ob primerjanju jezikovnih zakonitosti materinščine in francoščine.

e) Seznanjanje s francosko književnostjo, kulturo in drugimi dosežki frankofonskih dežel: uvajanje v dejavno, zavzeto branje leposlovnih in poljudnoznanstvenih besedil v francoščini.

f) Sooblikovanje dijakove osebnosti:    
- pomoč pri pridobivanju potrebne samozavesti za sporazumevanje v tujem jeziku,
- navajanje na samostojno, k ustvarjalnosti naravnano mišljenje,
- spodbujanje h konstruktivnemu odnosu do tujega jezika, njegovih govorcev ter kulturnih posebnosti in različnosti, hkrati pa utrjevanje zavesti o izoblikovanosti lastne civilizacijske in še posebej jezikovne identitete ter poudarjanje strpnih, demokratičnih in humanih medčloveških odnosov.

 

1.2 OPERATIVNI CILJI PREDMETA

A. SPRETNOSTI

V gimnazijskem programu dijak razvija štiri spretnosti: slušno razumevanje (poslušanje), bralno razumevanje (branje), ustno sporočanje (govor) in pisno sporočanje (pisanje). Dijak vse spretnosti razvija postopno, skozi vsa štiri leta. Zaradi različnih učbenikov, ki so na voljo v Sloveniji, ciljev ni mogoče opredeliti po posameznih letnikih. Cilji ponazarjajo raven, ki jo dijak doseže ob koncu šolanja, učitelji pa si glede na napredovanje dijakov sami zastavijo vmesne cilje.

Pridobivanje vseh štirih spretnosti poteka hkrati in se pri vsakdanjem delu v razredu pogosto prepleta (npr. poslušanje - pisanje, poslušanje - govor itd.). Pri preverjanju in ocenjevanju posamezne spretnosti pa učitelj zaradi večje objektivnosti vaje sestavi tako, da z njimi preverja eno samo spretnost.

Pomembno je, da vse spretnosti razvijamo od začetka učenja, pri čemer pri izbiri tipov nalog ali aktivnosti prehajamo od preprostejših k bolj zapletenim.

Cilj razvijanja spretnosti je predvsem v tem, da je dijak sposoben ustno in pisno komunicirati v tujem jeziku. Da bi ob učiteljevi pomoči dijak ta cilj lahko dosegel, učitelj v razredu ustvari primerne razmere: upošteva  posebnosti in težave dijakov, izbira čim bolj naravne situacije, torej takšne, ki ne bodo same sebi namen in ob katerih bo dijak sam začutil potrebo po izražanju (velja predvsem za govor in pisanje). Pri tem velja poudariti tudi pomembno vlogo pohvale in vzpodbujanja dijakov, saj to vpliva na utrjevanje njihove samozavesti in pripomore k boljšemu izražanju.

Navedene vrste besedil in tipi nalog oz. aktivnosti so za učitelja le predlog. Aktivnosti  prilagaja dijakom v posameznih oddelkih, lahko pa dodaja tudi druge, ki mu bolj ustrezajo. Bolj zahtevne vrste besedil in tipi nalog so označeni s poševnim tiskom.

 

a) Poslušanje

Dijak:
- razume bistvo besedila (globalno razumevanje),
- v besedilu poišče posamezne informacije (detajlno razumevanje),
- prepozna razpoloženje govorca,
- prepozna stališče in namen govorca,
- prepozna notranjo zgradbo besedila.

Vrste besedil:
- učiteljeva navodila,
- posnetki lekcij,
- posnetki drugih besedil v učbenikih,
- dvogovor (dialog, intervju), pogovor več oseb, razpravljanje,
- vremenske napovedi,
- razna navodila (opisi poti, recepti ...),
- odlomki radijskih in televizijskih poročil,
- odlomki radijskih in televizijskih reportaž, odlomki filmov,
- obvestila, reklame,
- anekdote, šale,
- uglasbena besedila: šansoni in popevke,
- odlomki dramskih besedil,
- diskusije.

Tipi nalog/aktivnosti:
- vedenjski odziv na navodila,
- alternativni tip (pravilno - napačno),
- izbirni tip (dijak mora izbrati pravilno trditev, ilustracijo),
- označevanje, risanje, grafično povezovanje po navodilu),
- dopolnjevanje (preglednic, obrazcev, besedila),
- odgovori (ustni, pisni).

Slušno razumevanje je lahko za dijaka tudi iztočnica za govor in pisanje.

 

b) Branje

Dijak:
- preleti besedilo in razume bistvo besedila,
- v besedilu poišče posamezne informacije,
- prepozna vrsto in zgradbo besedila (pripovedno, opisno, utemeljevalno besedilo),
- razume besedilo,
- odgovarja na vprašanja v zvezi z besedilom, izraža svoje mnenje,
- besedilo razčleni in do njega zavzame kritično stališče,
- leposlovno besedilo razčleni in ga umesti v časovno obdobje.

 Vrste besedil:
- oglasi, letaki, prospekti, brošure, navodila, horoskop,
- reklame, obvestila, radijski in televizijski sporedi,
- različni obrazci,
- osebna in uradna pisma, razglednice, telegrami,
- članki iz časopisov in revij (pripovedni, opisni, utemeljevalni, navodilni),
- posamezna gesla iz slovarjev, leksikonov, enciklopedij,
- leposlovna besedila: pesmi, novele, odlomki iz daljših besedil,
- leposlovno besedilo v celoti.

Tipi nalog/aktivnosti:
- alternativni tip (pravilno - napačno),
- alternativni tip z utemeljitvijo,
- izbirni tip,
- iskanje ključnih besed, glavnih misli,
- podčrtavanje veznikov, členiteljev,
- oblikovanje hipotez,
- prevod ključnih besed, odlomkov,
- delanje zapiskov ob besedilu,
- tip povezovanja (naslova z besedilom, delov besedila med seboj, slike z besedilom),
- tip urejanja (delov besedila v pomešanem vrstnem redu),
- iskanje sopomenk, protipomenk,
- obnova vsebine besedila,
- odgovori na vprašanja (ustni, pisni),
- uvrstitev besedila v določen tematski sklop, obdobje,
- interpretacija umetnostnega besedila.

Bralno razumevanje je lahko za dijaka tudi iztočnica za pisanje pisnega sestavka (obnova vsebine, daljši odgovori, nadaljevanje zgodbe).

 

c) Govor

Dijak:
- glasno prebere besedilo s pravilnimi poudarki in intonacijo,
- predstavi samega sebe in svoje bližnje,
- govori o tistem, kar ga zanima,
- odgovarja na vprašanja,
- zastavlja vprašanja,
- utemeljuje svoje mnenje,
- izraža svoje občutke,
- opiše sliko ali drugo grafično predlogo,
- opiše stvari in osebe,
- povzame  besedilo,
- pripoveduje o določenem dogodku, temi,
- je sposoben govoriti o umetnostnem besedilu in ga razčleniti,
- zna začeti, voditi in končati pogovor,
- zna vzpodbujati sogovornika z jezikovnimi sredstvi. 

Tipi nalog/aktivnosti:
- glasno branje,
- igranje vlog v različnih situacijah,
- pogovor na podlagi ustne, pisne ali slikovne iztočnice,
- pogovor o pripravljeni temi,
- predstavitev pripravljene teme (exposé),
- iskanje in dajanje informacij
- recitiranje, petje,
- dramatizacija,
- igranje dramskega besedila
- interpretacija umetnostnega besedila.

 

d) Pisanje

Dijak:
- zapisuje poglavitne sestavine sporočila,
- opiše predmet, osebo, dogodek,
- napiše razglednico, telegram, osebno in uradno pismo,
- napiše življenjepis,
- napiše dnevnik,
- napiše konec ali začetek zgodbe,
- napiše vodeni spis,
- napiše spis (pripovedni, doživljajski, razpravljalni),
- napiše obnovo,
- napiše esej o umetnostnem besedilu.

Tipi nalog/aktivnosti:
- sestavljanje opisov,
- pisanje vodenega pisnega sestavka  (oglas, vabilo, osebno in uradno pismo, vodeni spis),
- dopolnjevanje besedila, izpolnjevanje formularja,
- pisanje zapiskov,
- pisanje pisnega sestavka - spisa (pripovedni, doživljajski, razpravljalni)
- pisanje eseja o umetnostnem besedilu.


B. TEMATIKA

Tematsko besedišče je namenjeno učiteljem in učencem francoskega jezika kot pomoč pri obdelavi tematskih področij. Zahtevnejše vsebine so označene s poševnim tiskom.

Najpogosteje se pojavljajo naslednji tematski sklopi:

Osebni podatki (ime, priimek, naslov, poklic, narodnost, starost, rojstni podatki in spol, osebni dokumenti, interesi, nagnjenja, aktivnosti, izražanje videza, značaj, temperament, razpoloženje). 

Družina in dom (družinski člani in prijatelji, odnosi med družinskimi člani, med generacijami, družinska praznovanja, stanovanje in oprema, oblačila, bivalno okolje).

Šola (vrste šol, učni predmeti, šolski prostori in oprema, življenje in delo v šoli, šolske

potrebščine,  izobraževanje, interesne dejavnosti, kreativnost).

Prosti čas, zabava, prireditve, šport  (organizacija in načrtovanje prostega časa, igre za prosti čas in plesi, branje književnih del, časopisov in revij, izleti, kino, filmi, gledališče, radio in televizija, šport, rekreacija in športna  tekmovanja).

Hrana in pijača (jedi in pijače, obedi in pogrinjki doma in v restavraciji, jedilni list, recepti, specialitete).

Telo in zdravje (človeško telo in deli telesa, osebna higiena, počutje, bolezni, poškodbe  in nesreče, skrb za zdravje, zdravila, zloraba zdravil in drog, zavarovanje in socialno varstvo).

Počitnice, dopust, potovanja (počitniške dejavnosti in mladinski turizem, načrtovanje potovanj - vozni redi, prospekti, dežele, mesta in znamenitosti, počitniška oprema, prevozi, vozovnice in drugi dokumenti).

Nakupovanje  (trgovine, nakupovanje, razprodaje in načini plačevanja, mere, uteži, denar, reklamni oglasi).

Čas, vreme, podnebje (ure, deli dneva, dnevi, meseci, letni časi, koledar, vremenski pojavi, vremenska napoved in podnebje).

Živalski in rastlinski svet (hišni ljubljenčki, domače živali, živali okolja, živalski vrt, vrtne, poljske, gozdne rastline, cvetje, drevje, plodovi).

Poklicno delo (poklici in dejavnosti v zvezi z njimi, usposabljanje za poklic, delovne razmere)                                                                                                     

Izobraževanje, kultura, civilizacija, znanost, tehnika  (šolski sistemi, vrste umetnosti in umetniška dela, Francija, njene pokrajine in Pariz, šege in običaji;  dosežki znanosti in tehnike).

Medčloveški odnosi in družbeno-politični odnosi (sosedski, prijateljski stiki, ustni in pisni, odnosi moški – ženska, društva in organizacije, veroizpovedi, družbeni sloji, socialna trenja, položaj priseljencev v Franciji, stiki med Slovenijo in frankofonskimi deželami).

Kakovost življenja  (človek in njegovo okolje; skrb za okolje in posledice uničevanja  okolja, za zdravje škodljive navade, dobrodelne dejavnosti).

Javne službe, označbe, informacije  (pošta, telegraf, telefon, banka, carina, policija, kriminal, prometni znaki, prva pomoč, bolnišnica, servisne službe, oznake, kratice).

Tuji jeziki  (pomen znanja tujih jezikov in frankofonija).      

 

Poučevanje tujih jezikov poteka po večini po tematskih sklopih. V okviru določenega tematskega sklopa se dijak seznani s specifičnim besediščem, ki ga bo sposoben uporabiti vselej, kadar se bo srečal tudi z neznanim besedilom iz tega sklopa.

Pri načrtovanju posameznih tematskih sklopov skušamo zajeti kolikor mogoče široko  besedišče, ki je v rabi, in različne vrste besedil.

Smiselno je, da sklope obravnavamo ciklično (veliko učbenikov je zasnovanih prav na tem načelu), to je, da bodo dijaki lahko vsakokrat uporabili usvojeno znanje ter osnovno in najpogosteje rabljeno besedišče ter ga hkrati razširili z novim.

Tematski sklopi, predvideni v učnem načrtu, so zastavljeni dovolj široko,  tako da učitelja ne omejujejo: učitelj po lastni presoji izbira besedila, ki so za dijake zanimiva.

Tak način dela bo dijake motiviral in jih spodbujal k sooblikovanju programa, jim dal možnost obdelave še nepredelanih tem in zapolnil morebitne vrzeli v znanju ter jih hkrati motiviral za samostojno poglabljanje znanja.

Bogatenje besedišča je povezano z učenjem in utrjevanjem slovničnih struktur ter s sočasnim razvijanjem vseh jezikovnih spretnosti.

 

C. KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

V pregledu komunikacijskih funkcij so navedene najpogostejši položaji, s katerimi se bo dijak v življenju srečeval:
a) Komunikacijske funkcije s spoznavno-predstavitveno vlogo:
- vprašati in dajati informacije o kraju, času, ceni, vremenu, zunanjosti osebe, značaju osebe, osebnih podatkih, predmetih,
- vprašati, ali je neko dejstvo resnično,  vprašati o njegovih okoliščinah in potrditvi nekega dejstva ter potrditi oz. zanikati neko dejstvo,
- vprašati o počutju, govoriti o svojem počutju (dobro/slabo),
- vpraševati o izgovorjavi, pisavi in pomenu besed,
- poročati.

b)  Komunikacijske funkcije s predstavitveno-izrazno vlogo:
-  vprašati o mnenju, izraziti svoje mnenje, izraziti gotovost, (ne)verjetnost, (ne)možnost, dvom,
-  povprašati sobesednika, kaj zna oz. more narediti, reči, kaj nekdo zna in česa ne zna narediti, kaj lahko in česa ne more narediti,
-  odgovoriti pritrdilno na trdilno in zanikano vprašanje,
-  odgovoriti nikalno,
-  izraziti (ne)strinjanje,
-  povprašati, ali je kdo dolžan nekaj storiti ali ne,
-  izjaviti, da nekaj je ali da nečesa ni dolžan narediti.

 c) Komunikacijske funkcije z izrazno-čustveno vlogo:
-  vprašati sobesednika, ali je zadovoljen, izraziti (ne)zadovoljstvo,
-  izraziti sodbo o nečem ali o nekom: zelo všeč, všeč, dokaj všeč, ni (preveč) všeč,
-  izraziti naklonjenost, razočaranje, obžalovanje, 
-  vprašati sobesednika o njegovi volji, želji ter izraziti voljo, željo,
-  vprašati sobesednika o njegovem namenu, izraziti namen,
-  izraziti upanje,
-  vprašati sobesednika, ali čuti bojazen ali skrb, ter izraziti bojazen in skrb,
-  izraziti olajšanje, zadrego, presenečenje,
-  izraziti, da ima nekaj raje,
-  izraziti (dobro) razpoloženje, zlovoljnost, srečo, odpor, razdraženost, hvaležnost;
      opravičiti se, kadar nekoga zmoti, kadar obžaluje, da ne more ustreči, ter odgovori na ta opravičila,
-  očitati sebi ali drugi osebi,
-  izraziti prizadetost, (ne)odobravanje, obljubiti.

d) Komunikacijske funkcije z vplivanjsko vlogo:
-  prositi sobesednika, naj nekaj naredi,
-  dati navodila, ukazovati, prepovedati,
-  kupovati, naročati,
-  svetovati, odsvetovati, predlagati ter sprejeti in zavrniti predlog,
-  prositi za dovoljenje, dati oz. zavrniti dovoljenje,
-  pomiriti oz. spodbujati sobesednika, spomniti sobesednika na nekaj, opozoriti sobesednika na previdnost, prositi sobesednika, da ponovi svoje besede.

e) Vzorci za vzpostavljanje stikov z ljudmi:
-  nagovoriti neznanca, da bi pritegnili njegovo pozornost,
-  nagovoriti naslovnika v pismu, končati pismo,
-  pozdraviti, posloviti se,
-  predstaviti samega sebe in sobesednika ter odgovoriti na predstavitev,
-  začeti pogovor po telefonu,
-  povabiti sobesednika in sprejeti oz. zavrniti povabilo,
-  sprejeti obiskovalca,
-  zahvaliti se in odgovoriti na zahvalo,
-  čestitati,
-  izraziti dobre želje sobesedniku: ob začetku obroka, pri pitju (nazdraviti), ob prihodu v nov kraj, ob začetku dela in ob slovesu, pred odhodom na pot, pred spanjem, ob bolezni, ob praznikih,
-  ponuditi pijačo in hrano,
-  izraziti poklon in ga sprejeti, potožiti se, izraziti sočutje,
-  začeti, nadaljevati in končati pogovor: vključiti se v pogovor, prevzeti besedo, pridobiti čas za razmislek, povzeti svoje besede.

S komunikacijskimi funkcijami se dijaki spoznavajo ob poslušanju raznovrstnih dialogov in drugih sporočil ter ob branju dialoških in podobnih besedil.

V govoru jih utrjujejo in usvajajo s posnemanjem ter govornimi vajami, zlasti z igranjem vlog.

Pri pisanju na podlagi usvojenih vzorcev oblikujejo svoja besedila (dialog, intervju, razglednica ...).


D. SLOVNICA

Za uspešno ustno in pisno komunikacijo v francoskem jeziku dijak prepoznava, razume njihov pomen in zna uporabiti spodaj navedene jezikovne strukture.  Spoznavanje in usvajanje jezikovnih struktur naj bo vselej podrejeno sporočilni vlogi tujega jezika. Strukture, ki so označene z (A), so namenjene aktivni uporabi, strukture, ki so označene s (P), pa pasivni uporabi, torej prepoznavanju in razumevanju.

 

GLASOSLOVJE   (LA PHONÉTIQUE)   (A)

Dijak prepoznava in teži k pravilni izgovorjavi vseh francoskih samoglasnikov (ustnih in nosnih), soglasnikov in značilnega francoskega polglasnika (e-muet); besede povezuje v ritmične enote s pravilnim naglasom na zadnjem zlogu; nauči se povezovati (enchaîner) in uporabljati najpogostejše vezave (liaisons). Z različnimi učnimi pripomočki: avdio- in videokasetami, posnetki radijskih in televizijskih oddaj ter ob učiteljevi pomoči se navaja na osnovno normo intonacije v pripovednih, vprašalnih in velelnih povedih.

Učitelj dijaku pomaga pri usvajanju glasovnega sistema z izbiro raznovrstnih vaj, npr. vaj za razločevanje fonemov, za produkcijo - ponavljanje posameznih glasov, ritmičnih enot ali stavkov, vaj za intonacijo pripovednih in vprašalnih povedi ...

 

PRAVOPIS   (L'ORTHOGRAPHE)   (A)

Dijak zapisuje vse glasove, spozna  pravopisna pravila in pravilno uporablja vsa pravopisna znamenja (ostrivec, krativec, strešico, opuščaj, vezaj, sedij …). Dijak pravilno uporablja tudi ločila in veliko začetnico.

Da dijak usvoji francoski pravopis, ga učitelj z različnimi vajami, npr. z zapisi glasov in razvrščanjem le-teh v tabele, sistematično vodi k odkrivanju pravil.. Zelo primerni so tudi nareki in druge vaje, npr. vodeni narek z dopolnjevanjem končnic, ipd.

 

BESEDOTVORJE   (LA FORMATION DES MOTS)

1. Tvorba besed z izpeljavo:

a) s priponami

 

(A)

 Pogosto rabljene besede

(P)

Redkeje rabljene besede

1. Tvorba samostalnikov

 Npr.:

-age, -eur/teur, -ment/ement,  

-tion/ation/sion, -eur, -té,

-iste, ier/ière, -isme

 Npr.:

-ade,  -at

2. Tvorba pridevnikov

-eux/euse, -if/ive, -ais/aise, 

-ain/aine, -ien/ienne

-ique, -ois/oise

3. Tvorba glagolov

-er/iser/ifier, -ir

 

4. Tvorba prislovov

-ment

 

 

b) s predponami

(A)

 Pogosto rabljene besede

(P)

Redkeje rabljene besede

Npr.:

a-, en- / em-, in- / im- / il- / ir-, mé-, re- / r- / ré-, trans-

 Npr.:

dis-, pré-, sub-, sur-

 

c) s konverzijo

(A)

 Pogosto rabljene besede

(P)

Redkeje rabljene besede

Npr.:

samostalnik - pridevnik  (marron)
pridevnik - samostalnik  (le rouge)
pridevnik  -  prislov  (parler haut)
deležnik - pridevnik, samostalnik   (vivant, un enseignant ...)
prislov, predlog  -  samostalnik (le mal, le pour et le contre)
zaimek  -  samostalnik  (le moi)
nedoločnik  -  samostalnik  (le pouvoir)

Npr.:

lastno ime  - občno ime  (un tartuffe)

 

 

2. Tvorba besed z zlaganjem

 

(A)

 Pogosto rabljene besede

(P)

Redkeje rabljene besede

1. Tvorba samostalnikov

Npr.:

samostalnik + samostalnik
      (un chou-fleur)

samost. + predlog + samost.
      (une pomme de terre)

glagol + samostalnik
       (un porte-monnaie)

Npr.:

glagol + prislov
          (un passe-partout)

glagol + glagol
          (un laisser-passer)

pridevnik + pridevnik
          (un sourd-muet)

2. Tvorba pridevnikov

 

 

 

BESEDNE VRSTE  (LES PARTIES DU DISCOURS)

 

SAMOSTALNIK  (LE NOM)

 

Vrsta (A)

lastna imena (osebna, zemljepisna) in občna imena

Oblika (A)

nezloženi in zloženi samostalniki

Spol (A)

  • samostalniki, ki označujejo stvari in pojme

  • samostalniki, ki označujejo živa bitja

  • izpeljava oblik za ženski spol
  • Število (A)

  • ednina

  • tvorba množine

  • posebnosti množine

  • množina zloženih samostalnikov

  • množina lastnih imen

  • posebnosti množine lastnih imen  (P)
  • Vloga samostalnika v stavku     (P)

     

    PRIDEVNIK  (L'ADJECTIF QUALIFICATIF)

     

    Spol (A)

  • pridevniki z eno obliko za oba spola

  • tvorba ženskega spola

  • posebnosti
  • Število (A)

  • tvorba množine z izjemami in posebnostmi

  • množina zloženih pridevnikov
  • Stopnjevanje (A)

  • tristopenjsko stopnjevanje

  • posebne oblike (bon - meilleur - le meilleur) obliki pire / moindre  (P)

  • dvostopenjsko stopnjevanje (peu, assez … très, bien) s predponami (archi-, extra …) (P) z dopolnili v ustaljenih zvezah (jolie à croquer) (A/P)
  • Mesto pridevnikov (A)

  • pridevnik kot povedkovo določilo

  • pridevnik kot prilastek (pred samostalnikom in za njim)
  • Konverzija (A)

  • pridevnik - samostalnik (le beau)

  • pridevnik - prislov (sentir bon / mauvais…)
  • Vloga pridevnika v stavku     (P)

     

    DOLOČEVALNIKI  (členi, pridevniški zaimki, števniki) (LES DETERMINANTS) 

     

     

    ČLENI (LES ARTICLES)

    Določni člen

    (l'article défini)        (A)

  • oblike

  • spajanje člena s predlogoma de/à

  • raba
  • Nedoločni člen

    (l'article indéfini)     (A)

  • oblike in raba
  • Delni člen

    (l'article partitif)      (A)

  • oblike in raba

     

  • Razlikovanje med rabo določnega, nedoločnega in delnega člena  (A)

    Izpuščanje členov  (A)

  • pred samostalniki, ki izražajo poklic ali družbeni položaj  (Il est professeur.)

  • v glagolskih zvezah s samostalniki (rendre visite)

  • v samostalniškem desnem prilastku (une tasse à café …)

  • za nekaterimi predlogi  (en avion,  sans doute ...)

  • v pristavku

  • pogosto v pregovorih, napisih in naslovih
  • Nadomeščanje nedoločnega in delnega člena z "de"  (A)

  • v nikalni obliki

  • za količinskimi izrazi

  • pred pridevnikom v množini
  •  

    PRIDEVNIŠKI ZAIMKI

    Kazalni ( les adjectifs démonstratifs)  (A)

    - nezložene

    - zložene oblike

  • oblike in raba
    (ce garçon, cet homme, cette amie / femme, ces amis …)
    (ce cahier-ci … ce cahier-là …)
  • Svojilni (les adjectifs possessifs)  (A)

  • oblike in raba      (mon livre … son amie …)
  • Nedoločni (les adjectifs indéfinis)  (A)

  • oblike in raba
    (aucun, quelque, plusieurs, certains, chaque, tout, tel, le même …autre, n'importe quel …)
  • Vprašalni in vzklični

    (les adjectifs interrogatifs et exclamatifs)  (A)

  • oblike in raba
    (quel …)
  •  

    ŠTEVNIKI (LES ADJECTIFS NUMÉRAUX)

    Glavni števniki 

    (les adjectifs numéraux

    cardinaux)  (A)

  • oblike (od 0 do milijon)

  • posebnosti (pisava, izgovorjava …)

  • raba in posebnostiekaj izpeljank iz glavnih števnikov (dix - une dizaine, douze – une douzaine …)
  • Vrstilni števniki 

    (les adjectifs numéraux ordinaux)  (A)

  • oblike in zapis

  • raba in posebnosti
  • Množilni števniki

    (les adjectifs numéraux multiplicatifs)  (P)

  • oblike in raba
    (double, triple)
  •  

    ZAIMKI  (LES PRONOMS)

     

    Osebni zaimki   (A)

    (les pronoms personnels) 

    Nepoudarjeni osebni zaimki

  • oblike in raba (osebek, direktni in indirektni predmet)

  • posebnosti za vikanje zaimek "on" v pomenu "nous"
  • Poudarjeni osebni zaimki

  • oblike in raba (moi, toi …)
  • Prislovna zaimka "en" in  "y"

  • raba
  • Povratno osebni zaimek "se" in "soi"

  • raba (primerjava s slovenščino)
  • Mesto nepoudarjenih zaimkov v pripovednih in nikalnih velelnih povedih

  • z glagolom, ki ima en predmet

  • z glagolom, ki ima dva predmeta
  • Vrstni red osebnih zaimkov v trdilnih velelnih povedih

  • z glagolom, ki ima en predmet

  • z glagolom, ki ima dva predmeta
  • Mesto zaimkov pri nedoločniku

  • pravilna raba

  • izjeme pri glagolih čutnega zaznavanja (voir, sentir …) in "laisser" / "faire"
  • Svojilni zaimki (A)

    (les pronoms possessifs)

     

  • oblike (le mien, la mienne…)

  •  raba
  •  

    Kazalni zaimki   (A)

    (les pronoms démonstratifs)

    Nezloženi kazalni zaimki

  • oblike (celui, celle … + ce / c' )

  • raba (celui qui/que/dont ... celui de … c'est /ce sont /e que / ce dont …)
  • Zloženi kazalni zaimki

  • oblike (celui-ci / là … cela / ça)

  • raba

  • Oziralni zaimki   (A)

    (les pronoms relatifs)

    Nezloženi oziralni zaimki

  • oblike (qui, que, dont, quoi, ou, a qui, en qui ...de qui …)

  • raba

     

  • Zloženi oziralni zaimki

  • oblike (lequel ... duquel …auquel …)

  • raba
  • Vprašalni zaimki  (A)

    (les pronoms interrogatifs)

    Nezloženi vprašalni zaimki

  • oblike (qui, que, quoi)  raba (kot osebek, direktni predmet,

         predmet s predlogi, povedkovo določilo), tudi podaljšane oblike z

         "est-ce que / qui"

  • Zloženi vprašalni zaimki

     

  • oblike (lequel … duquel … uquel …)

  • raba
  • Nedoločni zaimki  (A)

    (les pronoms indéfinis)

     

  • oblike in raba (on, personne, rien, quelqu'un/quelques-uns … quelque chose, tout/tous, chacun, aucun, certains, plusieurs, le même …    l'autre … n'importe qui …)

  • quiconque, autrui  (P)
  •  

    GLAGOL (LE VERBE)

     

    RAZVRSTITEV GLAGOLOV PO SPREGATVI (A)

    1. skupina:

     

    glagoli na

    -er

     

      POSEBNOSTI:

  • -cer: commencer

  • -ger: manger

  • -eler, -eter: appeler, jeter, acheter

  • -oyer, -ayer, -uyer: nettoyer, payer, essuyer

  • aller

  • s polglasnikom v predzadnjem zlogu: lever

  • z ozkim "é" v predzadnjem zlogu: préférer
  •  

    2. skupina:

    glagoli na  -ir (z vpono -iss-)

     

    3.skupina:

    glagoli na

    -ir, -re, -oir

    (A) Pogosto rabljeni glagoli

    Npr.: sortir, partir, venir, tenir, servir, sentir, dormir, ouvrir, couvrir, offrir, boire, attendre, vendre, perdre, descendre, mettre, prendre, dire, faire, rendre, répondre, vivre, produire, connaître, recevoir, pouvoir, vouloir,savoir, devoir, voir…

     

    (P) Redkeje rabljeni glagoli

    Npr.: cueillir, conquérir, fuir, fondre, coudre, vaincre, craindre, décevoir …

     

    VRSTE GLAGOLOV

    Pomensko polni glagoli  (A)

     

     

  • Neprehodni glagoli:
  • venir, arriver, descendre

  • Prehod (neprehodni-prehodni):

  • monter le courrier, passer les vacances

  • Prehodni glagoli:

     

  • a) direktno prehodni:
         voir qqn / qqche …

    b) predložno prehodni: répondre à
      qqn, penser à qqn / qqche / + infinitif …

    c) glagoli z dvema predmetoma:
        envoyer qqche qqn …

  • Primerjava s slovenščino:

  • féliciter qqn de qqche, aider qqn, remercier qqn, obéir à qqn …

     

    Povratni glagoli  (A)
    (les verbes pronominaux)

     

     

  • Pravi povratni glagoli:
  • s'en aller,
    se souvenir de qqn / qqche …

  • Povratno refleksivni glagoli:
  • se laver, se coiffer, se coucher …

  • Povratno recipročni glagoli:
  • se rencontrer, s'écrire …

  • Povratni glagoli s trpnim pomenom:
  • se servir - Cette boisson se sert glacée.
    se vendre …

  • Primerjava s slovenščino:
  • s'absenter, jouer, rire …

     

     

    Brezosebni glagoli  (A) 

    (les verbes impersonnels)

  • Pravi brezosebni glagoli:

  • il pleut, il fait chaud ... il y a,
    il faut ...

  • Glagoli, rabljeni kot brezosebni glagoli (P)
  • Il se passe des choses bizarres.
    Il arrive souvent que les gens changent d'avis.

    Pomožniki  (A)

    (les auxiliaires)

     

     

  • Avoir
  • za tvorbo zloženih glagol. časov

  • Etre
  • za tvorbo zloženih glagolskih časov in trpnika

    Posebnosti (neprehodni - prehodni):

    Elle est montée au premier étage.
    Elle a monté l'escalier.

    Polpomožniki   (A)
    (les semi-auxiliaires)

  • Pomožniki naklona in načina:
  • pouvoir, devoir, savoir,
    faire + inf., se faire + inf.

    Glagolske vezi  (A)
    (les verbes copules)

  • Pomožniki obstajanja in druge glagolske vezi:
  • etre, devenir, etre nommé / élu …

  • Glagolske zveze:
  • avoir faim / soif / peur/ …
    rendre visite, rendre service
    faire beau / mauvais …

     

    GLAGOLSKI VID

    Izražanje vida

    Pogosto rabljeni pomožniki (A)

    Redkeje rabljeni pomožniki (P)

  • aller + infinitif = bližnja prihodnost
  • etre sur le point de+inf.=skorajšnjost
  • devoir + infinitif = skorajšnjost
  • cesser de + inf. = prenehanje
  • se mettre a / commencer  + inf. = začetek dejanja
  •  

  • etre en train de + inf. = trajanje
  •  

  • continuer a (de) + inf. = nadaljevanje
  •  

  • finir de / s'arrêter de + inf. = prenehanje
  •  

  • venir de + inf. = bližnja preteklost
  •  

     

    TRPNIK  (LE PASSIF)   (A)

    Tvorba:

     

    Oblike pomožnika être + participe passé:
    Nous sommes invités à la réception.
    L'enfant a été puni par son père.

    Spregatev  in oblike trpnika v različnih glagolskih časih, naklonih in neosebnih glagolskih oblikah

     

    Npr.: Présent, Imparfait, Passé composé, Futur simple, Conditionnel présent …

    (P) Npr.: Passé simple, Subjonctif, Impératif, Infinitif passé, Participe présent, Participe passé composé …

    Oblike trpnika z vidskimi in naklonskimi pomožniki

    Npr.: Il va etre publié.
             Elle doit etre respectée.

    Pretvorba tvorne povedi v trpno
    (z direktnim predmetom)

     

    Npr.: On  vous invitera. - Vous serez
             invités.

    (P) Posebnosti: trpnik z indirektno prehodnima glagoloma obéir, pardonner 

    Prislovno določilo izvora glagolskega dejanja

    S predlogoma  par / de
    Npr.: Ce crime a été découvert par la police.
             Elle est appréciée de tous ses éleves.
             Le gâteau sera décoré de cent bougies.

    Izpuščanje prislovnega določila izvora
    (kadar ni pomembno)

    Les volets ont été repeints en vert.

    Brezosebni trpnik

    Il est interdit de fumer dans les lieux publics.

    Drugi načini izražanja trpnosti:

    S povratnimi glagoli: Ce vin se sert glacé.

     

     

    NAKLONI IN ČASI  (LES MODES ET LES TEMPS)

    POVEDNI NAKLON  (L'INDICATIF)

    Présent  (A)

     

  • Oblike - tvorba: glagoli 1., 2. in 3. skupine z značilnimi končnicami
  • Posebnosti: etre, avoir, dire, faire
  • Raba:
     - izražanje dejanja, ki se dogaja:
    a) v trenutku govorjenja (sočasnost)
    b) ne glede na trenutek govorjenja (brezčasnost)
    c) v preteklosti, bližnji in daljni, v stilistični rabi - présent historique
    d) v prihodnosti  (Je te rappelle ce soir.  Nous partons dans une semaine.)
     - izražanje uresničljivega pogoja za prihodnost v pogojnem  odvisniku  (Je te rendrai visite si le train n'a pas de retard.)
  • Passé composé (A)

    Oblike - tvorba: indicatif présent avoir / être + participe passé:
    (Elle lui a parlé. Elle est arrivée. Elle s'est couchée tard.)

  • Raba: 
    a) izražanje dovršnega preteklega dejanja z rezultatom v sedanjosti
    b) izražanje preteklega časovno omejenega dejanja (namesto passé simple v sodobni rabi)
    c) izražanje ponavljajočih se preteklih dejanj v omejenem časovnem obdobju
    - preddobnosti v zvezi s sedanjikom
  • Imparfait (A)

     

     

  • Oblike - tvorba: osnova + značilne končnice
  • Posebnost: etre
  • Raba:
    a) za izražanje časovno neomejenega preteklega dejanja ali stanja
    - za opis kraja, junakov, okoliščin v pripovedi preteklih dogodkov, izraženih s preteklikoma "passé simple" / "passé composé"
    - za opisovanje navad in običajev
    b) za izražanje istodobnosti ali zadobnosti (v odvisnikih) v preteklosti
    c)za izražanje neuresničljivega pogoja v pogojnih odvisnikih za sedanjost in prihodnost za veznikom si (Si j'avais le temps, je t'aiderais.)
    d) za izražanje povabila ali začudenja za veznikom si v neodvisnih stavkih
    (Si tu voyais ce film! Si on allait se promener.) (P)
    e)a izražanje vljudnosti z glagoloma vouloir / venir    (P)
    (Je voulais / venais vous demander un service.)
    f) za izražanje časovno omejenega preteklega dejanja v stilistični rabi  (P).
  • Razlikovanje v rabi med "passé composé" in "imparfait" (A)

    Passé récent (A)

     

  • Oblike - tvorba    (Je viens d'arriver.)
  • Raba: izražanje dejanja, ki se je pravkar zgodilo
  • Plus-que-parfait (A)

     

  • Oblike - tvorba      (J'avais chanté. / J'étais allé(e).)

  • Raba:
  • a) za izražanje preteklega dejanja, ki se je zgodilo prej kot neko drugo preteklo dejanje ali stanje (je preddobno glede na preteklo  dejanje ali stanje)

    b) v irealnih pogojnih odvisnikih za veznikom si neuresničenega nujnega dejanja, ki je bilo pogoj za uresničitev dejanja glavnega  stavka.

    Futur simple  (A)

     

     

  • Oblike - tvorba: glagoli 1., 2. in 3. skupine z značilnimi končnicami
  • Posebnosti in izjeme: être, avoir, faire, aller, envoyer …
         mourir …
  • Raba:
    a) izražanje prihodnjega dejanja, ločenega od trenutka govorjenja
    (Demain, il neigera.)
    b) izražanje zadobnosti v odvisnem stavku, če je glagol glavnega stavka v sedanjiku (J'espère qu'il fera beau demain.)
    c) za izražanje preteklega dejanja, ki je glede na drugo preteklo dejanje zadobno (P)
    d) za omilitev zapovedi ali izražanje nasveta
        (Vous me donnerez votre réponse au plus tard la semaine prochaine.)
  • Futur proche  (A)

     

  • Oblike - tvorba:   (Je vais sortir.)
  • Raba: izražanje bližnje prihodnosti
  • Futur antérieur

    (P)

     

  • Oblike - tvorba:   (J'aurai vu / Je serai  venu)

  • Raba:
  • a) za izražanje dovršenega dejanja in preddobnosti glede na prihodnje dejanje

    b) za izražanje dejanja, ki bo dovršeno do nekega časa v prihodnosti (navzočnost časovnega določila)

     

    Conditionnel présent (A)

     

  • Oblike - tvorba:   (Je viendrais, Je voudrais…)

  • Raba:
  • a)za izražanje zadobnega dejanja glede na preteklo izhodišče (le futur dans le passé)
    b)za izražanje vljudne prošnje, želje, omiljenega ukaza
    c)za izražanje domneve
    d)za izražanje umišljenega dejanja v glavnem stavku pogojnega podredja
    e)za izražanje nepotrjene vesti  (P)
    f) za izražanje umišljenega dejanja ali stanja  (P)

    Conditionnel  passé (A)

     

  • Oblike - tvorba:   (J'aurais voulu,  Je serais venu(e) )

  • Raba:
  • a) za izražanje dovršenega zadobnega dejanja glede na preteklo izhodišče
    b) za izražanje neuresničljivega umišljenega dejanja za preteklost v glavnem stavku pogojnega podredja

    Passé simple (P)

     

     

  • Oblike - tvorba: glagoli 1., 2. in 3. skupine z značilnimi končnicami
    (Il parla. Elle finit. Ils dirent. Il naquit. Il vécut. Il mourut.)
  • Posebnosti: venir, tenir
  • Raba: izražanje preteklega časovno omejenega dejanja, ločenega od poročevalčevega časa, zgodovinska dejstva, pravljice)

  • Passé simple v kombinaciji z imparfaitom v pisnih pripovedih
  • Passé antérieur (P)

     

  • Oblike - tvorba:    (J'eus vu,  Je fus venu(e) )
  • Raba: izražanje dovršenega preddobnega dejanja glede na preteklo dejanje, izraženo s passé simple (vezniki: dès que, aussitôt que)
  •  

    SUBJUNKTIV  (LE SUBJONCTIF)

     

    Présent  (A)

     

  • Oblike - tvorba: glagoli 1.,2. in 3. skupine z značilnimi končnicami
    (que je parle, qu'il réussisse, que tu dises, que nous mettions)
  • Posebne oblike: être, avoir, aller, vouloir, pouvoir, faire, savoir
  • Passé  (A)

  • Oblike - tvorba:   (que j'aie vu, que je sois parti(e) )
  • Imparfait  (P)

        Raba redka, oblike se opuščajo - l'emploi en désuétude

    Plus-que-parfait (P)

        Raba redka, oblike se opuščajo - l'emploi en désuétude

    RABA SUBJUNKTIVA:

    I.      V odvisnikih:

    a)v osebkovih in predmetnih odvisnikih za glagoli, ki izražajo čustva, voljo, negotovost in možnost  (A),
    b)v prislovnih odvisnikih, ki izražajajo zadobnost, namen in dopustnost za določenimi vezniki (avant que, pour que, bien que …)  (A),
    c)v oziralnih odvisnikih  (A).

    II.     V neodvisnih stavkih izraža željo, ukaz, nasvet, prepoved  (A).
    POSEBNOST: subjonctif  brez que

    IZBIRA MED SUBJUNKTIVOM IN INDIKATIVOM:

    a) v predmetnih in osebkovih odvisnikih za nekaterimi glagoli mišljenja v nikalni ali vprašalni obliki   (A),
    b) v oziralnih odvisnikih  (P).

    ČASOVNA VREDNOST SUBJUNKTIVA (A/P):

    a) nezložene oblike (présent, imparfait) izražajo istodobnost ali zadobnost z dejanjem glavnega stavka,
    b) zložene oblike (passé, plus-que-parfait) izražajo dovršenost in preddobnost z dejanjem glavnega stavka.

     

    VELELNI NAKLON  (L'IMPÉRATIF)  (A)

  • Oblike:

    a) pomensko polni glagoli  (Parle!  Parlons!  Parlez!  /  Finis!  Finissons!  Finissez!)
    b) povratni glagoli v trdilni in nikalni obliki   (Assieds-toi!   Ne t'assieds pas!)
    c)  posebne oblike: etre, avoir, savoir;   vouloir (P)
        Posebnosti:  Va!   Va-t'en!   Vas-y!   N'y va pas!   Parles-en!

  • Raba: izražanje zapovedi, ukaza, prepovedi, nasveta in želje
  •  

    NEOSEBNE GLAGOLSKE OBLIKE (nedoločnik, deležniki in glagolnik)

    (LES FORMES IMPERSONNELLES DU VERBE)

    Infinitif présent (A)

     

  • Oblike: glagoli 1. (-er), 2. (-ir) in 3. (-ir, -re, -oir) skupine
  • Časovna vrednost: istodobnost ali zadobnost z dejanjem glavnega stavka

  • Raba:

    a) kot glagol za izražanje ukaza, navodila, prepovedi 
        (Ne pas fumer. / Servir chaud.)
    b) v nedoločniških odvisnikih za glagoli zaznavanja  
         (Je l'ai vu sortir.)
    c)  kot samostalnik v vlogi osebka, predmeta, samostalniškega prilastka in prislovnega določila 
        (Il est utile d'apprendre des langues. / Je lui ai demandé de venir. / une machine à écrire / Il est sorti sans saluer.)
    d) za naklonskimi in fraznimi glagoli 
       (Je peux venir./Je suis en train de lire.)

  • Infinitif passé (A)

  • Oblike:  (avoir terminé /  être parti(e) /  s'être amusé(e) )
  • Časovna vrednost: preddobnost in dovršenost glede na dejanje glavnega stavka
  • Raba: v nedoločniških polstavkih v vlogi različnih stavčnih členov  (Je crois avoir mal agi. / Il est content d'être venu.)
  • Participe présent (A)

     

     

     

     

  • Oblike:  (travaillant, faisant…)

  • Posebne oblike: étant, ayant, sachant

  • Raba:

    I.  kot deležnik
    - Značilnosti: izražanje istodobnosti, neujemanje z odnosnico, ohranjanje predmetov in prislovnih določil
    a) v deležniških polstavkih kot desni prilastek – nadomeščanje oziralnega odvisnika (Sur la route, marchaient des jeunes chantant  et riant) ter kot prislovno določilo – nadomeščanje prislovnega odvisnika (Ayant peur des chiens, elle évite de les rencontrer.)
    b) v deležniških odvisnikih z osebkom (L'examen étant difficile, les résultats ont été catastrophiques.)  (P)

    II. kot pridevnik
    - Značilnosti: ujemanje v spolu in številu z odnosnico, izražanje
    Kakovosti
      (une route glissante / La route est glissante.)
    PRAVOPISNE POSEBNOSTI  (P)  (fatigant/fatiguant)

  • Gérondif  (A)

  • Oblika: (en marchant, en faisant)
  • Značilnosti: izražanje istodobnosti; osebek v gerundijskem polstavku je vedno enak osebku glavnega stavka
  • Raba: v gerundijskih polstavkih za izražanje časa, vzroka, načina, pogoja, dopustnosti (s tout)
  • Participe passé   (A)

  • Oblike:
    nezloženi pretekli deležnik  (parlé, compris…)
    zloženi pretekli deležnik  (ayant parlé…)   (P)

  • Raba nezloženega preteklega deležnika:
    a) tvorba zloženih glagolskih časov
    b) tvorba trpnika
    c) v deležniških polstavkih kot desni prilastek – nadomeščanje oziralnega odvisnika (La petite fille, restée seule, jouait avec sa poupée.) ter kot prislovno določilo – nadomeščanje prislovnega odvisnika (Arrivés a; Marseille, ils ont pris le bateau pour la Corse.)
    d) v deležniških odvisnikih z osebkom  (P)
    - kot pridevnik  (une spectatrice déçue /  Elle est déçue.)
  •  

    UJEMANJE PRETEKLEGA DELEŽNIKA V ZLOŽENIH GLAGOLSKIH ČASIH 

    (L'ACCORD DU PARTICIPE PASSÉ)   (A)

     

    Glagol se sprega s pomožnikom "avoir":

    Glagol se sprega s pomožnikom "être":

     

     

  • ujemanje v spolu in številu z direktnim predmetom, če ta stoji pred deležnikom,
    npr.: As-tu ouvert la fenêtre? - Oui, je l'ai
    ouverte. /  Quels romans a-t-il traduits?

           

  • ujemanje v spolu in številu z osebkom pri neprehodnih glagolih in trpniku,
    npr.: Ils sont venus. / Elle sera invitée.

  • ujemanje v spolu in številu z osebkom pri pravih pronominalnih glagolih in pri povratnih glagolih v trpnem pomenu,
    npr.: Elles se sont souvenues de ce livre.

  • ujemanje v spolu in številu z direktnim predmetom, če ta stoji pred glagolom pri povratnih in recipročnih glagolih,
    npr.: Elle s'est réveillée tard.
          (P) Elle s'est cassé la jambe.
  •  

    SOSLEDJE ČASOV (LA CONCORDANCE DES TEMPS)  (A)

    Z glagoli, ki zahtevajo indikativ:

    Z glagoli, ki zahtevajo subjunktiv:

     

     

    1. v glavnem stavku présent/futur -  v odvisniku:
    za istodobnost: présent
    za zadobnost: futur/futur antérieur
    za preddobnost: pretekli gl. čas

    2.  v glavnem stavku eden od preteklih časov - v odvisniku:
    za istodobnost: imparfait
    za zadobnost: conditionnel présent
    za preddobnost: plus-que-parfait

    1. v glavnem stavku présent/futur -  v odvisniku:
    za istodobnost in zadobnost: subj. présent:
    za preddobnost: subj. Passé

    2.  v glavnem stavku eden od preteklih časov - v odvisniku (v vsakdanji rabi):
    za istodobnost in zadobnost: subj. présent:
    za preddobnost: subj. Passé

    3.  Imparfait/plus-que-parfait du subjonctif  (P)

     

    UJEMANJE GLAGOLA Z OSEBKOM  (L'ACCORD DU VERBE AVEC LE SUJET)  (A)

     

    Glagol ima en osebek

     

    Glagol ima več osebkov

     

     

    a) ujemanje z osebkom v osebi in številu: 
    Tu parles. Les chats mangent.


    b) ujemanje z odnosnico, kadar je osebek oziralni zaimek:
    C'est moi qui ai fait cette erreur.

    c) osebek vsebuje beaucoup,… combien, la plupart  + de +samostalnik  v množini:
    La plupart des magasins sont ouverts jusqu'à 19 heures.

    d)  osebek je kazalni zaimek ce:  
         C'est moi. C'est nous. Ce sont mes parents.
         Ce sont eux.

    e) osebek vsebuje skupni/kolektivni samostalnik
    (P): Une foule de touristes visite / visitent
    a tour Eiffel.

    a) glagol je v množini, če ima več edninskih osebkov, ki so med seboj povezani z et / ainsi que:
    Ma mere et mon pere ont le meme âge.

    b) glagol je v ednini ali množini, če so edninski osebki med seboj povezani z ni…ni / ou: Ni l'un ni l'autre n'a raison.
    Ni l'un ni autre n'ont raison.

    c) povezani so osebki različnih slovničnih  oseb:
    Toi et moi, nous chantons. Lucien et moi, nous sortons.

    Toi et moi, nous chantons. Lucien et moi, nous sortons
    Toi et tes copains, vous êtes bien gentils.

     

    PRISLOV  (L'ADVERBE)   (A)

     

    Načinovni prislovi (Les adverbes de manière)  (A)

  • Oblike in raba:  (bien, mal, ainsi…par hasard…)

  • Tvorba prislovov na  -ment:
    doux - douce - doucement

  • POSEBNOSTI:
    a) pridevniki na -ent / -ant - -emment / -amment
    (prudent - prudemment  / courant - couramment)

    b) pridevniki na -e in drugi - ément
    (énormément, profondément, précisément)

    c) pridevniki, ki se končujejo z drugim samoglasnikom kot -e  (vrai - vraiment…)

    d) druge posebnosti: (P) (bref - brievement, gentil - gentiment, gai - gaiement/gaîment)

  • Pridevniki, ki se uporabljajo kot prislovi:
    (parler bas, chanter fort, couter cher...)

  • Stopnjevanje načinovnih prislovov (plus vite, aussi vite, moins vite…)

  • POSEBNOST: bien - mieux - le mieux

  • Mesto prislovov (On est sorti vite. On est vite sorti.)
  •  

    Količinski in merni prislovi (les adverbes de quantité et d'intensité)  (A)

  • Oblike in raba (peu, assez, beaucoup, trop, davantage, presque, tres, tellement, completement, aussi, autant, plus, moins;  petit a petit, tout a fait, a peu pres …)
  • POSEBNOST: tout  (tout neuf, toute neuve, tout entière)  (P)
  • Stopnjevanje: (beaucoup - plus - le plus peu - moins - le moins)
  • Mesto prislovov (Il travaille beaucoup. Il a beaucoup travaillé. Cette glace est bien meilleure que …)
  •  

    Časovni prislovi (les adverbes de temps)  (A)

  • Oblike in raba (aujourd'hui, maintenant, demain, hier, avant-hier, … bientôt, alors, après, avant, déja;, encore, jamais, longtemps, puis, soudain, tard, tôt, toujours, souvent, quelquefois; tout de suite, de temps en temps, en ce moment …)
  • Stopnjevanje: (souvent - plus souvent - le plus souvent; très tard, bien souvent)
  • Mesto prislovov (na začetku / v sredini / na koncu povedi): (Demain, je vais avoir ma nouvelle voiture. Je vais avoir, demain, ma nouvelle voiture. Je vais avoir ma nouvelle voiture demain.)
    Posebnosti: ( Il est déja parti. Il est parti tard.)
  •  

    Krajevni prislovi (les adverbes de lieu)  (A)

  • Oblike in raba  (ici, là, là-bas, près, partout, autour, dedans, dehors, ailleurs, loin; d'ici, de là, en haut, en bas, en dessous, par ici …)
  • Stopnjevanje: (loin – plus loin - le plus loin)
  • Mesto prislovov (na začetku / na koncu / v sredini povedi)
  •  

    Mnenjski prislovi - pritrjevalni/ nikalni/verjetnostni (les adverbes d'affirmation / de négation / de doute)     (A)

  • Oblike in raba (oui,si,non, pas du tout, sans doute, bien sur, peut-etre; ne, pas, plus)
        ( Tu ne viens pas? - Si, je viens.)
  • Mesto prislovov

  •  

    Vprašalni in vzklični prislovi  (les adverbes d'interrogation / d'exclamation)    (A)             

  • Oblike in raba (combien, comment, pourquoi, quand, où …  / comme, que)
    (Pourquoi pleures-tu? Comme il est gentil!  Que le ciel est bleu!)
  •  

    Vezniški prislovi (les adverbes de liaison)   (A)

  • Oblike in raba (d'abord, puis, ensuite, enfin, en effet, cependant, pourtant …)
    (Mon oncle parle mal espagnol; pourtant il a vécu dix ans à Madrid.)
  • Mesto prislovov
  •  

    PREDLOG (LA PREPOSITION)    (A)

     

    Oblike:

     

  • prvotni predlogi:

  •  a, de, en, dans, par, pour, avec, entre, parmi, sur, sous, chez, pendant, avant, apres, sans…

  • tvorjeni predlogi:

  • au-dessus de, au-dessous de, autour de, a côté de, en face de, a cause de, en raison de, grâce a…

    Raba:

     

     

  • Predlogi uvajajo:
  •  

    a) predmet glagola:

    Ce livre appartient a Julien. Il joue de la guitare.

    b) pridevniško dopolnilo:

    Ce livre est facile a lire. Je suis content de mon travail.

    c) samostalniški prilastek:

    une cuillere a soupe, une robe sans manches, une coupe de champagne

    d) prislovno določilo

    avec méchanceté, a pied, trembler de peur, partir pour Paris

    e) pristavek:

    la ville de Paris

    Pomen predlogov in predložnih zvez:

     

     

     

     

     

     

    a) kraj (predlog + geografsko ime):

    sous la table, sur le toit, a la campagne, en ville, au cinéma, a l'ouest, dans le cinquieme arrondissement; a  Lyon, en Italie, aux États-Unis, au Canada, le long de la Seine, sur le Mont Blanc / sur le Triglav

    b) čas:

    en hiver, au printemps, avant midi, depuis lundi, des lundi, dans une semaine, pour huit jours…

    c) vzrok:

    a cause de la pluie, en raison du vent, grâce a vous…

    d) vrsta:

     

    une salle de cinéma, des patins à roulettes, une machine à écrire, une bouteille a vin…

    e) snov, vsebina:

     

    une bague en or, une robe de soie, une bouteille de vin…

    f) način, sredstvo:

     

    a haute voix,  par  cœur, en colere;  en train, à vélo, expédier par avion; arriver par le train de 7 heures

    g) namen:

    travailler pour un examen

    Ponavljanje predlogov:

    Il a téléphoné a Jean et a Denis. J'ai acheté beaucoup de crayons et de cahiers. Grâce a son patience et a son courage…

    Razmerje med nekaterimi predlogi in prislovi:

    dans la maison  /  dedans

    sous la table  /  dessous

     

    VEZNIK (LA CONJONCTION)    (A)

     

    Vrste veznikov

    1.     Priredni vezniki

  • Oblike  (et, ni, ou, mais, car)

  • Raba
  •  

    2.     Podredni vezniki

  • Oblike: - enobesedni (que, si, comme, quand)
                - večbesedni (lorsque, avant que, pour que, bien que…)
  • Raba

  • Ponavljanje veznikov que /si
    (Il dit qu'il est allé au cinéma et qu'il a aimé le film.
    Si tu arrives tard et si la porte est fermée à clé,...)

  • Ponavljanje večbesednih veznikov
    (Il n'est pas venu parce qu'il pleuvait et qu'il n'avait pas la voiture.)
  •  

    MEDMET (L'INTERJECTION)  (A)

     

    Vrste medmetov

     

    1.     medmeti, s katerimi vzpostavljamo stik, se poslavljamo, čestitamo, odobravamo, velevamo:

    Bonjour! Salut! A bientôt! Bravo! D'accord!  Entendu! Chut!

    2.     medmeti, ki izražajo razpoloženje:

    Ah! Ouf! Chouette! Zut! Mince! Génial! Ça alors?

    3.     medmeti, ki posnemajo naravne šume:

    Pif! Paf! Clac! Boum!

    4.     priložnostni medmeti:

    Mon Dieu! Par exemple!

     

    SKLADNJA  (LA SYNTAXE)   (A)

     

    POVED:

     

  • neglagolska:

  • A vous!  Bonjour!

  • glagolska:

  • Il parle espagnol.

  • enostavčna:

  • Il parle espagnol.

  • večstavčna:

  • Je crois qu'il a raison.

     

    VRSTE  POVEDI

    (les différents types de phrases)

    ZLOŽENA POVED

    (la phrase complexe)

  • Pripovedna poved
    (la phrase déclarative)

  • Soredje (la juxtaposition)

  • Vprašalna poved
    (la phrase interrogative)

  • Priredje (la coordination)

  • Velelna poved
    (la phrase impérative)

  • Podredje (la subordination)

  • Vzklična poved
    (la phrase exclamative)

  •  

     

    ZANIKANJE

    (la négation)

    IZRAŽANJE TRPNOSTI

    (glej glagol)

    POUDARJANJE

    (la mise en relief)

    PREMI IN ODVISNI GOVOR

    (le discours direct et le disours indirect)

     

    Pripovedna poved (la phrase déclarative):

  • besedni red (osebek - povedek - predmet - prislovno določilo):

  • Les éleves font leurs devoirs l'apres-midi.

  • posebnosti pri vrstnem redu predmetov:

  • Pierre a écrit deux lettres a son ami.
    Il les lui a envoyées la semaine derniere.
    Il lui en écrit une chaque semaine.

  • mesto prislovnih določil:

  • Il va travailler demain. Demain  il va travailler.
    Il y a un inconnu devant la porte.
    Devant la porte il y a un inconnu.
    Il parle vite. Il a beaucoup parlé.

  • mesto prilastka:

  • le drapeau français, une chemise blanche, un bel appartement…

    Vprašalna poved (la phrase interrogative):

    Odločevalna vprašanja

    (questions totales)

    Dopolnjevalna vprašanja

    (questions partielles)

    a)     povedni stavek z vprašalno intonacijo
    (Tu as fini?)               
    - langue familiere

    a)     vprašalnica + povedni stavek / povedni stavek + vprašalnica
    (Comment tu t'appelles? Tu viens d'où?)

    b)    Est-ce que + povedni stavek
    (Est-ce que tu as fini?)
    langue courante

    b)    vprašalnica + est-ce que / qui + povedni stavek
    (Quand est-ce que tu as fini?)

    c)     inverzija osebka (prosta in zložena)
    (As-tu fini?  Sandrine a-t-elle fini?)
    -  langue soutenue

    c)     vprašalnica + inverzija
    (Que fera Jean? Que fera-t-il? Pourquoi le bébé pleure-t-il?)

     

    Velelna poved (la phrase impérative):

    Besedni red:

     

  • predmet je izražen s samostalnikom:

  • Écoute cette chanson!  Demande à ta sœur!

  • predmet je izražen z osebnim zaimkom:

  • Écoute-la!  Ne l'écoute pas!  Demande-lui!

     

    Vzklična poved (la phrase exclamative):

    Vzklične besede

    (mots exclamatifs)

    Brez vzklične besede

    (sans mot exclamatif)

  • quel(s), quelle(s): Quel temps! Quelle horreur!

  • intonacija: C'est un scandale! Attention!

  • que: Que la mer est calme!
                  Ce qu'il est beau!
  • medmeti: Mon Dieu! J'ai eu peur.
    Il ne peut pas venir. Tant pis!

  • comme: Comme il est gentil!

  •  

     

    Zanikanje  (la négation):

    Nikalni prislovi

    Drugi načini zanikanja

  • ne…pas, ne…pas encore, ne…plus, ne…jamais
    Il ne fume pas. Je lui dis de ne pas fumer. Ils n'y habitent plus. Il a décidé de ne plus fumer. Je n'y suis jamais allé.

  • ne…personne, ne…rien, ne…aucun, ne…nulle part
    Je n'ai vu personne. Je n'ai rien vu.
        Je n'ai vu aucun film de Kassovitz.
        Je ne le trouve nulle part.
  • non, non plus
    Est-il là? - Non,il est sorti.
    Je ne mange pas de porc. Et toi? - Moi, non plus.
  • forme interro-négative
    Netes-vous pas de mon avis? - Non. / Si.
  • pas
    Tu viens? - Pas maintenant.
    Le facteur est déja passé? - Non, pas encore.
        Je sais pas. (pogovorno)
  • sans
    Il est parti sans argent. Partez sans moi!
    Il est parti sans rien dire.
  • ne…ni…ni ; ne…pas…ni
    Je n'ai ni frere ni sœur. Je n'aime pas les chiens ni les chats.

  • ne…que  (restriction)
    Il n'a qu'une sœur. (= Il a seulement une sœur.)
  •  

    Poudarjanje (la mise en relief)  (A)

    Poudarjanje stavčnega člena

    s povzemanjem

    Struktura c'est…qui / c'est…que /
    (P) c'est… dont

    Moi, je ne le comprends pas.

    C'est Karine qui m'a aidé(e).

    Ce garçon, il est vraiment intelligent.

    Ce n'est pas Martine que je veux voir.

    Cet acteur, je l'aime beaucoup.

    C'est à toi que je parle.

    La danse, c'est sa passion!

    C'est demain a 8 heures que je pars.

    Le sport, j'aime ça.

    C'est au marché que j'en ai acheté.

     

    C'est un sujet dont tout le monde parle.

     

    Soredje (la juxtaposition) (A)

    Ils sont tres contents: ils viennent d'avoir un bébé.

    Il m'a vu, il m'a souri.
    Il fait froid. Nous ne sortirons pas.

     

    Priredje (la coordination) (A)

  • Vezalno (exprimant l'union): et, puis, ni:

  • Elle lit une revue et écoute la radio.

  • Vzročno (exprimant la cause): car, en effet:

  • Il ne vient pas car il est malade.

  • Protivno (exprimant l'opposition): mais, pourtant, en revanche, par contre, au contraire, cependant , néanmoins (à l'écrit):

  • Il faut partir mais je ne suis pas content.
    Elle se plaint toujours, pourtant rien ne lui manque.
    Cette banque est fermée le lundi, en revanche elle est ouverte le samedi.

  • Posledično  (exprimant la conséquence): donc, c'est pourquoi, alors, par conséquent, en conséquence, ainsi:

  • La fete tombe un vendredi, donc on aura un week-end de trois jours.
    Il est tombé malade, c'est pourquoi il restera au lit.

  • Ločno (exprimant l'alternative): ou, ou bien:

  • Tu viens avec moi ou je me fâche.

     

  • Stopnjevalno  (exprimant la graduation) (P): non seulement…mais aussi:

  • Elle parle non seulement  français mais aussi italien.

  • Pojasnjevalno  (exprimant l'explication) (P): c'est-à-dire:

  • Il y a eu beaucoup de dégâts, c'est-a-dire que la plupart des maisons se sont écroulées.

     

    Podredje (la subordination) (A)

    "Dopolnjevalni" odvisniki (les subordonnées complétives):

    Vrsta odvisnika

    Indikativ

    Subjunktiv

    Nedoločniški polstavek

    1.     osebkov   (sujet)

    il est certain, il est sur, il est clair, il est probable

    il est possible, il est nécessaire, il est temps, il faut, il suffit; il n'est pas certain, il n'est pas sur

     

    Il est sûr que Jean viendra.

    Il est possible que Jean vienne.
    Il n'est pas certain que Jean puisse venir.

    Il faut travailler.
    Il est possible de le faire.

    2.     predmetni

    (objet)

     

    Expression d'une opinion:

    dire, affirmer, penser, croire, comprendre, déclarer, répondre, espérer …

    Je crois qu'elle est intelligente.

    Expression du doute, de l'incertitude, du souhait, des sentiments:

    Je doute qu'on puisse le faire.

    Je voudrais qu'il fasse beau.

    Je crains qu'il ne soit malade

     

    J'espere tout dire.

    Il pense rentrer tôt.

    Je crois avoir mal agi.

     

    Apres les verbes d'opinion (phrases négatives/interrogatives):

     

     

    Crois-tu que j'aie tort?
    Je ne pense pas que ce soit utile.

     

     

    Oziralni odvisniki (les subordonnées relatives)

    Zaimki

    Indikativ

    Subjunktiv (P)

    qui, que, dont, où, quoi,

    préposition+qui / lequel / laquelle / lesquels / lesquelles

     

     

    Je connais l'homme qui est assis sur le banc.
    La fille que j'ai rencontrée en Italie est belge.
    Il a un fils dont il est tres fier.
    Elle se rappelle le jour ou; elle a beaucoup pleuré.
    Le fleuve au bord duquel il y a beaucoup d'usines est pollué.

    C'est le plus beau livre que j'aie lu cette année.
    Je cherche un hôtel ou les chiens soient acceptés.
    Y a-t-il quelqu'un qui puisse me répondre?

    Prislovni odvisniki  (les subordonnées circonstancielles)

    Vrsta odvisnikov

     

    Indikativ

    Subjunktiv

    Različne pretvorbe

    predlog + samost.; nedoločniški, deležniški, gerundijski polstavki

    1. časovni

    (de temps)

    izražanje istodobnosti: vezniki: quand, lorsque, pendant que

    Je visiterai le Louvre quand je serai a Paris. Elle chante pendant qu'elle travaille.

    izražanje zadobnosti: veznika: avant que, jusqu'à ce que  

    Je t'appellerai avant que tu partes.

    On restera la jusqu'a ce que tu reviennes.

     

    Je t'appellerai avant ton départ.

    Il lit avant de s'endormir.


    Elle travaille en chantant.

    izražanje preddobnosti:

    vezniki: quand, après que, dès que

    Apre;s qu'il fut parti on se mit a plaisanter.

     

     

    Apres son départ on s'est mis à plaisanter.

    Il est parti apres avoir dîné.

    (P) Ayant fini son travail, il est parti.

    2. vzročni

    (de cause)

    vezniki:  parce que, puisque, comme

     

    J'ai été en retard parce qu'il y avait du verglas.  Comme  il y avait du verglas, j'ai été en retard. Puisque tu n'as pas faim, je remets le plat au chaud.

     

    A cause du / En raison du verglas j'ai été en retard.

    Je me suis cassé la jambe en tombant dans l'escalier.

    (P) Épuisé, il a annulé son dernier concert.

    3. pogojni

    (de condition)

    si + présent / futur v glavnem stavku:

    Si tu ne te dépeches pas, tu seras en retard.

     

    si + imparfait / cond. présent v glavnem st.:

    S'il faisait beau, on sortirait.

     

    (A/P) si + plus-que-parfait / cond. passé v glavnem stavku:

     

    Je t'aurais preté mon vélo si tu me l'avais demandé.

    a condition que, pourvu que (P):

    Il sera accepté dans cette école a condition qu'il ait le baccalauréat.

     

    En cas de pluie, le match sera annulé.

    On réalisera ce projet a condition d'avoir assez de moyens.

    En lisant beaucoup, tu feras des progres en français.

     

    4. dopustni

    (d'opposition / de concession)

     

     

     

    meme si

     

    Meme si elle s'excuse, je ne lui pardonnerai pas.

    bien que,  quoique, sans que

    Bien qu'il pleuve j'ai fait une promenade.

    La décision a été prise sans que le président le sache.

     

    Malgré la pluie je suis sorti.

    Il est parti sans nous dire au revoir.

    Il le fera tout en ayant peu de temps.

    avoir beau + infinitif (P)

    Elle a beau suivre un régime, elle n'arrive pas a maigrir.

    5. namerni 

    (de but)

     

    veznik: pour que (afin que)

    Il porte des lunettes noires pour que personne ne puisse le reconnaître.

     

    Pour se perfectionner, il a participé a un stage en France.

    6. primerjalni

    (de comparaison)

    comme, comme si

    Fais-le comme tu veux.

    Il parle français comme s'il était français.

    aussi/autant
    autant de … que

    Il est aussi sérieux que son pere.

    plus/plus de … que, moins/moins de … que

    Je travaille plus que toi.

    plus … plus, moins … moins …

    Plus il a d'argent, plus il en dépense.

     

     

    7. posledični

    (de conséquence)
    (P)

    si … que, tellement … que, tant que

    Je joue si mal au tennis que je n'ose pas jouer avec toi.

    trop / assez … pour que

    Il habite trop loin pour qu'on y aille a pied.

     

    Il habite trop loin pour s'y rendre a pied.

    de sorte que, de façon que, si bien que

    Ce camion est mal garé, de sorte qu'il empeche les voitures de passer.

     

     

     

    PREMI IN ODVISNI GOVOR (le discours direct et le disours indirect/rapporté)  (A)

    Spreminjanje premega govora v odvisni govor:

     Upoštevati je terba:

  • izbiro uvajalnega glagola (le verbe introducteur)
  • izbiro vezniške besede
  • besedni red v odvisniku
  • zamenjavo slovnične osebe
  • spremembo ločil
  • sosledje časov
  • izbiro prislovnih določil kraja in časa (glede na govorni položaj)
  •  

    PREMI GOVOR

     (le discours direct)

    ODVISNI GOVOR

    (le discours indirect)

    ici
    en ce moment
    maintenant
    aujourd'hui
    ce matin
    hier
    l'année dernière
    il y a trois jours
    demain
    la semaine prochaine
    dans trois mois

    La
    a ce moment-la
    alors
    ce jour-la;
    ce matin-la
    la veille
    l'année précédente (d'avant)
    trois jours plus tôt
    le lendemain
    la semaine suivante (d'apres)
    trois mois plus tard

     

    Pripovedne povedi

    Uvajalni glagoli:  dire, répondre, affirmer, ajouter, raconter, répéter …

    Premi govor  (le discours direct)

    Odvisni govor  (le discours indirect)

    Jean dit a Luc:"Je ne peux pas sortir avec toi."

    Jean dit a Luc qu'il ne peut pas sortir avec lui.

    "Je viens demain," a-t-il répondu.

    Il a affirmé:"J'ai tout compris."

    Il a répondu qu'il venait le lendemain (demain).

    Il a affirmé qu'il avait tout compris.

     

    Velelne povedi

    Uvajalni glagoli: dire, ordonner, prier, conseiller, proposer, commander, demander ...

    Premi govor  (le discours direct)

    Odvisni govor  (le discours indirect)

    "Restez ici!"

    Il nous a dit de rester la (ici).

    "Ne vous asseyez pas!"

    Il m'ordonne de ne pas m'asseoir.

    "Envoie-la aujourd'hui!"

    Il m'a conseillé de l'envoyer ce jour-la (aujourd’hui).

    "Ne t'en va pas, s'il te plaît!"

    Il m'a prié de ne pas m'en aller.

     

    Vprašalne povedi

    Uvajalni glagoli: (se) demander, vouloir savoir, poser une question …

    Premi govor  (le discours direct)

    Odvisni govor  (le discours indirect)

  • Odločevalna vprašanja:
  •  

    Il me demande: "Tu te leves de bonne heure?"

    Il me demande si je me lève de bonne heure.

    Marc à Anne: "Aimes-tu ce dique?"

    Il lui a demandé si elle aimait ce disque.

  • Dopolnjevalna vprašanja:
  •  

    "Qui est-ce qui est absent?" / "Qui est absent?"

    Je veux savoir qui est absent.

    "Qui est-ce que tu as vu?" / "Qui as-tu vu?"

    Dis-moi qui tu as vu.

    "Qu'est-ce qui s'est passé?"

    On voulait savoir ce qui s'était passé.

    "Qu'est-ce que tu feras?" / "Que feras-tu?"

    Il m'a demandé ce que je ferais.

    "De quoi parlez-vous?"

    Il voulait savoir de quoi nous parlions.

    "Quel temps fera-t-il demain?"

    Je me demande quel temps il fera demain.

    "Pourquoi riez-vous?"

    Je voudrais savoir pourquoi vous riez.

    " irez-vous en vacances?"

    Il m'a demandé ou nous irions en vacances.

    "Depuis quand Luc ne vient-il plus au cours?"

    On s'est demandé depuis quand Luc ne venait plus au cours.

     


    E. KNJIŽEVNOST

    Glede na raven jezikovnega znanja je pri predmetu francoščina (kot drugi ali celo tretji tuji jezik) težko predvideti sistematičen pouk književnosti, tako po literarnozgodovinski kot tudi po estetskokritični plati.

     

    a) Splošni cilji

    Z vključevanjem književnih besedil v pouk zaokrožujemo široko paleto različnih tipov besedil. V literaturi se jezikovni elementi tako pojmovno kot sintaktično znajdejo v tako rekoč idealnih povezavah: vsaka beseda “stoji”, utemeljuje jo njen kontekst. Zaradi jezikovne ustreznosti in spremljajočih estetskih razsežnosti, ob katerih se poleg intelektualnega poglablja še čustveno obzorje učencev, spoznavajo pa tudi učiteljeve poglede na svet, bivanje in umestitev človeka v njem, je občasna obravnava književnih besedil dodatna motivacija za učenje jezika, hkrati pa vzbuja veselje do branja in samoizobraževanja. Ne nazadnje je pri tem poudarjeno literarno delo kot izvirna civilizacijska duhovna vrednota.

     

    b) Posebni cilji

    Dejavnosti so usmerjene k temeljnim postopkom analize in vrednotenja književnih besedil. V razredu in pri vseh drugih delavnostih je poudarek od literarnozgodovinskih razsežnosti, obvladovanja slovničnih struktur in bogatenja besedišča prenesen predvsem na odkrivanje tematskih sklopov v literarnih delih, ki so nastala v različnih obdobjih in so pisana v različnih oblikah (pesmi, novele, romani, dramska besedila). Poleg literarne obravnave določenih tem, ki so jim blizu (življenje in interesi mladih, ljubezen, vzgoja, pustolovščine, odkritja, kritika nesvobodnih in nestrpnih medčloveških odnosov ...), se dijaki naučijo razločevanja in členitve tematskega okvira, ki je v posameznem besedilu opaznejši: psihološkega, sociološkega, časovnega, prostorskega itn. Višja stopnja, ki se navezuje na domače branje in branje celostnih besedil pri programu za maturo, obsega tudi razmislek o značajih, umeščanje v literarno obdobje, miselne in estetske tokove, tj. poglobljeno in celostno vrednotenje literarnega ustvarjanja. Sodelovanje dijakov je sprva vsaj delno pasivno, omejeno na poslušanje in branje. Toda poleg pravilnega izgovora posameznih glasov se slušno-bralne strategije pri poeziji vežejo na pomembne prvine ritma in prozodije na sploh, pri prozi in dramatiki pa zlasti na stavčno intonacijo. Sodelovanje dijakov postopno prerašča v dejavno razpravljanje o literarni tematiki/problematiki, pa tudi v pisanje in poročanje o njej.

     

    c) Vsebine

    Učitelj je tisti, ki izbira teme in besedila glede na jezikovno in tudi siceršnjo zrelost dijakov. Pri tem mora biti zelo pozoren na načelo postopnosti in na temeljni cilj, ki ga bo vsakokrat skušal realizirati.

    Krajše preproste pesmi, umetniške šansone ter kratke odlomke proznih in dramskih del je mogoče obravnavati že od vsega začetka, vendar bo njihova obravnava pogostejša po približno 150 urah učenja.

    Klasični šanson (Brassens, Brel, Montand, Piaf, Barbara ...) pozneje dopolnjujejo tudi mlajši, jezikovno navadno sicer dosti bolj “hermetični”, tj. registrsko zaznamovani, vsekakor pa aktualnejši avtorji. Prav tako ne bi smeli izpustiti nekaterih uglasbenih francoskih ljudskih pesmi.

    Postopnost spoznavanja velikanov francoske književnosti praviloma poteka v kronološko retrogradni smeri. V poeziji bo v ospredju Prévert, poleg njegovih pa bodo dobrodošle tudi Eluardove, Apollinairove, Verlainove, Baudelairove, Hugojeve, Ronsardove itn. preprostejše pesmi. Prozo bodo uvedla lažja besedila, ki so jih napisali Le Clézio, M. Duras, F. Sagan, Queneau, Simenon, Camus, Daudet, Maupassant, Zola, Balzac, Stendhal itn. Od komediografov so za to stopnjo najprimernejši Ionesco, Pagnol in Molière.

     

    d) Oblike 

    Umetnostna besedila predstavimo na različne načine, vendar moramo pri tem paziti, da dijaki vedno aktivno sodelujejo. Pripomočki bodo učinkoviti, če bodo nazorni in  pestri: vizualni, avditivni, dokumentacijsko bogati.

    Poleg učiteljevih frontalnih predstavitev in referatov dijakov so primerne tudi projekcije filmov, posnetih po literarni predlogi, televizijskih dramatizacij ali dokumentarnih oddaj itn.

    Tematski sklopi so obdelani v kratkih ustnih in pisnih povzetkih, z vprašalniki, izključevalnimi preglednicami ipd. Omogočiti je treba tudi osebne ustvarjalne interpretacije besedil: dijaki npr. dopolnjujejo zgodbe, značaje, domišljijske vizije ...

    Estetsko vrednotenje je sprva bolj intuitivno (npr. dojemanje vzgibov v učiteljevem glasu ob branju poezije), sčasoma pa postaja bolj razumsko in analitično. V izpovednem monologu, polemičnem dialogu in razrednem polilogu naj dijaki izrazijo svoja razmišljanja in razumevanja določenega literarnega besedila.

    V zadnjih dveh letih učenja lahko predvidimo tudi občasno redno, vnaprej pripravljeno šolsko branje sodobnega strnjenega literarnega dela, prav tako pa tudi primerno, individualizirano ter vselej v določeni meri vodeno domače branje za dijake, ki se za tovrstno delo še posebej zanimajo.


    2 STANDARDI ZNANJ

    Po štirih letih učenja francoskega jezika, torej ob koncu gimnazijskega programa, so dijaki sposobni dokazati, da aktivno oziroma pasivno obvladujejo jezikovne spretnosti in da so v zadovoljivi meri usvojili vsebine, ki jih navaja ta učni načrt

    Raven znanja je zadovoljiva, če oseba, ki z dijakom komunicira v francoščini, razume dijakovo ustno ali pisno sporočilo (delno ali v celoti), čeprav to morda vsebuje slovnične napake, manj ustrezno besedišče in ne povsem primerne komunikacijske strategije.

    Za dijake, ki se odločijo opravljati maturo iz francoščine na osnovni ali na višji ravni zahtevnosti, pričakovani standard znanja natančneje določa predmetni izpitni katalog.


    III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

     

    A) SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    Pouk francoščine je osredotočen na dijake in na proces učenja. Ob seznanjanju z ustreznim jezikovnim ravnanjem v različnih življenjskih položajih dijaki razvijajo trajne jezikovne sposobnosti in pridobivajo znanje, ob usvajanju primernih tehnik učenja pa si izoblikujejo sposobnost samostojnega pridobivanja znanja.

    Da bi to lahko dosegli, morajo biti dijaki natančno seznanjeni s cilji pouka. Te cilje potem uskladijo s tistimi, ki jih želijo pri jezikovnem pouku doseči sami.

    Učitelj je pri tem predvsem organizator in usmerjevalec, ki dijake vodi in jih vzpodbuja, da ob najrazličnejših aktivnostih skupaj odkrivajo sestavine in zakonitosti jezika, ki se ga učijo. Pri tem skrbi, da poteka pouk francoščine v sproščenem, vzpodbudnem in za dijake zanimivem ozračju.Tako se dijaki bolje usposabljajo za razumevanje ciljnega jezika, za sporazumevanje v tem jeziku ter za ustno in pisno izražanje svojih mnenj, misli, občutkov, ugotovitev itn. Vedeti moramo, da sta bolj kot učna snov pomembna učitelj in njegov način poučevanja (oblike dela, ki jih uporablja). Pouk bo učinkovit, če bo učitelj zaznal vrednostna sporočila, ki jih vsebuje snov, če jih bo znal dijakom ustrezno predstaviti in iz njih izluščiti spoznanja za vse življenje.

    Čeprav gre pri večini dijakov za začetno učenje francoščine kot drugega (ali tretjega) tujega jezika, imajo vsi že določene izkušnje z učenjem prvega (ali tudi drugega) tujega jezika in materinščine. Zato učitelj pri organizaciji in izvedbi pouka to dejstvo upošteva ter dijake opogumlja, da pozitivne izkušnje, pridobljene pri učenju drugih jezikov, koristno uporabijo pri učenju francoščine.

    Pouk naj po večini poteka v francoščini, ker bodo na ta način dijaki izpostavljeni francoskemu glasovnemu sistemu ter bodo laže usvojili ustaljene jezikovne vzorce. To pa ne izključuje rabe materinščine, kadar se pri razumevanju pojavijo težave ali kadar so potrebna posebna pojasnila, še zlasti na začetku .

    Pri pouku naj bo delo čim bolj raznovrstno, da bodo dijaki motivirani za tvorno sodelovanje in da bodo imeli možnost razvijanja različnih sposobnosti in spretnosti. S tem bo vsem dijakom omogočeno, da se bodo vključili v učni proces in da bodo ustrezno svojim individualnim posebnostim dosegali primeren uspeh pri usvajanju jezikovnega znanja. Pouk naj dijakom vedno daje priložnost za izražanje njihovih izkušenj in spoznanj, saj se na ta način navajajo tudi na kritično presojanje.

    Učitelj na primeren način dijake navaja na samostojno delo in prevzemanje odgovornosti za njihov lasten napredek in kakovost znanja. Dijake uvaja v rabo slovarjev, priročnikov in drugih pisnih, vizualnih in slušnih pripomočkov sodobne tehnologije in informatike. Dijaki si na ta način razvijajo svoje stile in strategije učenja, pridobljeno znanje pa nenehno dopolnjujejo in bogatijo.  

    Pri učenju jezika je poudarjena njegova komunikativna funkcija. Učitelj z izbiro ustreznih oblik in metod dela ustvarja razmere za praktično rabo jezika v razredu. V zvečine simuliranih govornih položajih se dijaki usposabljajo za komuniciranje v resničnih situacijah.

    Ob učenju tujega jezika se dijaki usposabljajo za ustno in pisno sporazumevanje, hkrati pa postanejo dovzetnejši za medkulturne povezave ter razumejo globlje razsežnosti jezika. Poznavanje tujega jezika kot sistema dijaku omogoča primerjavo z materinščino in drugimi jeziki.

     

    SLOVNICA IN BESEDIŠČE

    Učenje slovničnih struktur in besedišča ni samo sebi namen, ampak je sestavni del pouka in celotnega učnega procesa ter je tesno povezano z razvijanjem jezikovnih spretnosti. Pristop k poučevanju slovničnih struktur je kognitiven. Dijaki slovnične strukture usvajajo postopno in sistematično, praviloma na induktiven način. To zahteva njihovo aktivno sodelovanje: primerjajo, postavljajo hipoteze in odkrivajo slovnična pravila, navadno ob pomoči učitelja, ki jih usmerja, navaja na analitično in sintetično mišljenje ter vodi k oblikovanju preglednih tabel in drugih povzetkov. Z izbiro primernih vaj učitelj pomaga dijakom utrjevati znanje slovničnih struktur in jezikovnih vzorcev, zlasti tistih, ki naj preidejo v aktivno rabo. Za nekatere strukture pa zadošča stopnja prepoznavanja in razumevanja. Vaje naj bodo čim bolj raznovrstne, npr.: vaje s podčrtavanjem, z izločanjem, s povezovanjem, z dopolnjevanjem, vprašanja in odgovori, krajši prevodi - ko gre za razlike med francoskim in slovenskim jezikom, popravljanje napak ...

     

    Poučevanje novega besedišča naj prav tako izhaja iz konteksta. Dijaki bodo ugotavljali pomen besed ali izrazov z ugibanjem, postavljanjem hipotez, primerjanjem in vzpostavljanjem asociativnih zvez ter si tako laže in bolje zapomnili nove besede. Besedni zaklad si dijaki pridobivajo in bogatijo na različne načine, zlasti z branjem in ob ustrezni uporabi slovarjev. Za usvajanje novega besedišča učitelj dijake motivira tudi z izbiro primernih aktivnosti, kot so npr. jezikovne igre, kvizi, vaje z izločanjem, dopolnjevanjem, povezovanjem, razvrščanjem besed v tematske in pomenske sklope. Pri dijakih se izoblikuje aktivno in pasivno besedišče. Med njima ni mogoče potegniti jasne meje, ker je potreba po obvladovanju določenega besedišča odvisna od področja, s katerim se dijaki ukvarjajo ali jih posebej zanima.

     

    SPRETNOSTI

    Učenje tujega jezika je kompleksen proces, zato se pri pouku med seboj prepletajo različne aktivnosti. Jezikovni pouk temelji predvsem na razvijanju štirih jezikovnih spretnosti: poslušanja, govora, branja in pisanja. Pomembno je, da učitelj od začetka učenja namenja pozornost vsem spretnostim, pri izbiri besedil, nalog in dejavnosti pa upošteva načelo postopnosti ter prehod od manj zahtevnih k zahtevnejšim. Poglavitni cilj razvijanja jezikovnih spretnosti je usposabljanje dijakov za komuniciranje v francoščini. Zato naj učitelj pri načrtovanju in izvedbi pouka sistematično ustvarja razmere za doseganje tega cilja.

     

    Poslušanje

    Z razvijanjem slušnih spretnosti se dijaki usposabljajo za razumevanje govora v tujem jeziku, bodisi v neposrednem stiku z govorcem, če imajo možnost interakcije, bodisi v situacijah, v katerih so v vlogi poslušalca in na potek pogovora ne morejo vplivati. Ob poslušanju dijaki tudi spoznavajo francoski glasovni sistem, ritem in intonacijo.

    Za ustrezno razvijanje spretnosti in strategij slušnega razumevanja je treba izbirati primerna in čim bolj avtentična besedila. Na začetku so krajša, jezikovno in vsebinsko bliže dijaku in njegovemu znanju. Upoštevati je treba hitrost govora in se izogibati izrazitim narečjem. Pozneje so besedila daljša ter jezikovno in sporočilno kompleksnejša.

    Organizirano poslušanje je treba dopolniti z dejavnostmi, s katerimi učitelj usmerja dijakovo pozornost. Z vajami, ki se nanašajo na posamezne sestavine besedila (zbiranje specifičnih informacij, urejanje podatkov, ugotavljanje poglavitne vsebine sporočila in podobno), pa učitelj preverja, ali so dijaki poslušana besedila v resnici razumeli. Po potrebi dijaki isto besedilo poslušajo večkrat.

    Na poslušanje se lahko odzivajo tudi na neverbalen način.

    Poslušanje besedil je lahko tudi izhodišče za razvijanje drugih jezikovnih spretnosti: govora, branja in še zlasti pisanja.

     

    Govor

    Ker so ustrezno razvite govorne spretnosti izjemnega pomena za učinkovito sporazumevanje v različnih situacijah, jim je treba namenjati veliko pozornost vse od začetka pouka in učenja jezika.

    Čeprav razred ni avtentično okolje, učitelj med poukom nenehno ustvarja razmere za aktivno rabo tujega jezika. V največji možni meri sam uporablja francoščino, tako da  je dijakom  glasovni in jezikovni zgled. Vzpodbuja jih, da govorijo v tujem jeziku, kadar odgovarjajo na vprašanja, sami postavljajo vprašanja, igrajo vloge, izražajo svoje mnenje in razpravljajo o tematiki, ki jo obravnavajo pri pouku ali jih zanima.

    Ob tem se dijaki usposabljajo za vključevanje v pogovor in aktivno sodelovanje pri razpravljanju. Oblikujejo si različne komunikacijske strategije, ki so pomembne zlasti takrat, kadar se znajdejo v avtentičnih situacijah zunaj razreda.

    Za razvijanje govornih spretnosti sta potrebna sistematičen pristop in izbira ustreznih vaj. Te morajo biti smiselne in povezane z obravnavano snovjo. Dijakom omogočajo, da v vseh fazah pouka pokažejo usvojeno znanje, učitelju pa pomagajo spremljati njihov napredek.

    Dijaki izvajajo vaje (dialogi, recitacije, govorne vaje, simulacije, igranje vlog)  samostojno, v dvojicah ali v skupinah.

    Pri tem je pomembno, da učitelj dijakov ne prekinja po nepotrebnem, saj je cilj teh vaj čim bolj sproščen govor. Napake popravlja diskretno, najbolje po končani govorni ali besedni enoti, oziroma pripravi ustrezne vaje, zlasti če gre za napake, ki se pogosteje ponavljajo tako pri izgovoru posameznih glasov kot pri ritmu in stavčni intonaciji.

     

    Branje

    Spretnost branja vključuje tiho in glasno branje. Ob branju dijaki spoznavajo vizualno podobo jezika ter se usposabljajo za razumevanje pisnih besedil. Učitelj dijake vodi in jih z ustreznimi vajami usmerja v razvijanje različnih bralnih strategij, ki ustrezajo namenu branja (hiter pregled besedila, ugotavljanje glavne ideje, iskanje posameznih informacij ali podrobno branje).

    Pri pouku je branje le redkokdaj samostojna dejavnost, vendar je pogosto povezano z razvijanjem drugih spretnosti ali je izhodišče za različne jezikovne vaje. Po večini gre pri tem za tiho branje, vendar je koristno in potrebno tudi glasno branje (npr. dialogi, poezija itd.).

    Vaje za razvijanje bralne spretnosti in bralnega razumevanja vključujejo dejavnosti pred branjem, med branjem in po njem.

    Pred branjem določenega besedila skuša učitelj vzbuditi zanimanje dijakov za vsebino besedila, posamezne informacije, izražene ideje, stil pisanja, jezikovne posebnosti itd. Te vaje so lahko povezane z ugibanjem in napovedovanjem.

    Med branjem si dijaki lahko zapišejo besede ali izraze, podatke, podčrtajo dele besedila, zaznamujejo svoje ugotovitve ali odzive.

    Po končanem branju lahko sledijo različne govorne ali pisne dejavnosti. Dijaki odgovarjajo na vprašanja o prebranem besedilu, izražajo svoje mnenje, odzive na besedilo, povzamejo glavne misli, besedilo dramatizirajo itd. Prebrana besedila so prav tako lahko izhodišče za vaje pri utrjevanju in širjenju znanja besed ter utrjevanju znanja slovničnih struktur, pogosto pa jih uporabijo tudi za razvijanje pisne spretnosti.

    Z vajami za razvijanje bralne spretnosti in bralnega razumevanja se dijaki usposabljajo za samostojno branje in razumevanje novih in neznanih besedil v tujem jeziku. Navajajo se na rabo slovarjev ter si bogatijo znanje jezika. Spoznavajo strukturo besedil, členitev v vsebinsko smiselne sklope ter stil pisanja. Ob branju besedil se seznanjajo z različnimi zvrstmi, od katerih je odvisna tudi izbira besed in skladenjskih vzorcev.

    Z razvijanjem bralnih navad in primerno izbiro besedil učitelj pri dijakih vzbuja veselje do branja in sooblikuje bodoče bralce. Sposobnost smiselnega in učinkovitega branja je izjemnega pomena za poznejši študij in poklicno delo. 

     

    Pisanje

    Obvladanje pisne spretnosti pomeni, da se dijak postopno nauči oblikovanja različnih pisnih sestavkov. Od preprostih zapisov prehaja k zahtevnejšim in smiselno zaokroženim daljšim sestavkom, pri tem pa upošteva francoski pravopis, oblikoslovje in skladnjo.

    Na začetku usvajanja jezikovnih spretnosti pisanje praviloma sledi fazama poslušanja z razumevanjem in branja.

    Vaje za razvijanje pisne spretnosti (prepisi, narek, odgovori na vprašanja, zapiski, opisi, povzetki itd.) so pomembna sestavina učenja jezika. Ob njih dijak laže usmeri svojo pozornost na pravilnost zapisanega, omogočajo pa tudi boljše pomnenje ter njegovo lastno in učiteljevo preverjanje usvojenega znanja. V začetni fazi učenja učitelj ob upoštevanju načela postopnosti izbira in predlaga vaje, povezane z obravnavano snovjo. Pozneje pa dijake vzpodbuja k pisanju bolj samostojnih sestavkov. Z oblikovanjem različnih vrst pisnih sestavkov ter ob seznanjanju z ustaljenimi oblikami, ki ustrezajo sporočilnemu namenu, se dijaki usposabljajo za uspešno pisno komunikacijo.

    Učitelj na različne načine opozarja dijake na morebitne napake ali nedoslednosti ter jim jih pomaga odpravljati, hkrati pa jih navaja na ustrezno rabo slovarjev in drugih priročnikov, v katerih bodo lahko sami preverjali pravilnost svojih izdelkov.


    B) MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Pouk francoščine se povezuje predvsem s poukom materinščine. Dijak se pri pouku materinščine seznani s temeljnimi jezikovnimi pojmi, slovničnimi pojavi in zgradbo besedila, to pa mu pomaga tudi pri učenju francoščine. Učitelj se po potrebi zateka k materinščini pri razlagi slovničnih pravil, ta pa, zlasti v nižjih letnikih, razloži v primerjavi z materinščino. Pri seznanjanju s francosko književnostjo dijak uporabi znanje, ki ga je pridobil pri književnem pouku pri materinščini.

    Francoščina se povezuje tudi z modernimi tujimi jeziki in z latinščino. Poznavanje slovničnih pojavov in besedišča pri drugih modernih jezikih dijaku pomaga, da laže in hitreje napreduje pri francoščini. Poznavanje latinskega jezikovnega sistema ga navaja na večjo sistematičnost in prispeva k boljšemu razumevanju jezikovnih procesov.

    Družboslovni predmeti (zgodovina, geografija, umetnost, pa tudi sociologija in filozofija) ter v določeni meri tudi naravoslovni predmeti vključujejo teme, ki so sestavni del pouka in učenja francoskega jezika.

    Svoje znanje francoščine dijak lahko uporablja za študij strokovne literature z različnih področij.


    IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

    Preverjanje in ocenjevanje je pedagoško orodje za vrednotenje učiteljevega in dijakovega dela, posredno pa tudi za vrednotenje šolskega sistema. Za učitelja, dijaka in starše je povratna informacija.

    Pri pouku francoskega jezika poteka preverjanje znanja vsako šolsko uro. Učitelj dijakov ne primerja med seboj. Na podlagi njihovega znanja preverja zlasti svoj način dela. Dijak ob preverjanju ugotovi, česa še ne obvlada dobro.

    Ocenjevanje znanja je normativno, z njim učitelj dijake primerja med seboj in jih razvrsti.

    Preverjanje in ocenjevanje je tesno povezano s splošnimi in operativnimi cilji, ki jih zastavlja učni načrt, ter z delnimi cilji, ki si jih zastavi učitelj sam. Dijake mora seznaniti s cilji in merili za vse vrste ocenjevanja. Dijak, ki se pripravlja na maturo, spozna tista merila, ki so zapisana v predmetnem izpitnem katalogu.

    Učitelj uporabi čim več različnih načinov preverjanja in ocenjevanja. S tem dijaku omogoči, da se izkaže pri tistih načinih, ki mu bolj odgovarjajo. K ocenjevanju pritegne tudi dijake, s tem pa jih motivira za sodelovanje in jih navaja kritičnega presojanja. Pri zaključevanju ocen ob koncu šolskega leta učitelj upošteva doseženo raven znanja in dijakov napredek med šolskim letom.

     

    Preverjanje/ocenjevanje je:

    a) Začetno/prognostično preverjanje:

    Z njim učitelj ugotavlja stopnjo znanja dijakov ob začetku šolanja. Uporabil ga bo pri dijakih, ki so se francoščino že učili v osnovni šoli. Začetno preverjanje mu omogoča razvrstitev dijakov v skupine. Osredotočeno je predvsem na dijaka.

     

    b) Sprotno/diagnostično preverjanje in ocenjevanje:

    Preverjanje oz. ocenjevanje te vrste poteka ves čas učnega procesa. Učitelj z njim preverja, koliko je dijak usvojil določeno znanje ali spretnost. Glede na to prilagodi svoje podajanje snovi, določeno snov razloži na drug način, jo utrdi ali dijaka opozori, naj se določeno snov pač nauči. Če učitelj snov preverja, je ne oceni. Pomembno je, da najde takšno obliko preverjanja, ki dijake navaja k sprotnemu delu. Ocenjevanje znanja dijake razvrsti in je osredotočeno na dijaka in učitelja.

     

    c) Končno/inventarno ocenjevanje:

    To je pregled vsega usvojenega znanja. Z njim dijak potrdi, da je dosegel pričakovano stopnjo znanja. Končno ocenjevanje dijake razvrsti in je osredotočeno samo na dijake. Tako ocenjevanje je npr. test ob koncu šolskega leta ali matura iz francoščine.

    Zelo pomembna vrsta sprotnega preverjanja je samopreverjanje. To je miselna aktivnost, pri kateri se dijak zave, kaj zna, česa še ne zna in kje so vzroki njegovega neznanja. Je zelo dragoceno, saj se dijak zave svojih težav in jih lahko premaga sam ali z učiteljevo pomočjo, hkrati pa se zaveda tudi svojega znanja, s čimer se krepi njegova samozavest. Navaja ga tudi k večji sistematičnosti, ki je pri pouku tujih jezikov nujno potrebna. Na začetku mu učitelj pri samopreverjanju pomaga: sestavi mu preglednice obdelane snovi, v katere dijak označi, koliko obvlada določeno snov. Pri tem je smiselno ločiti znanja od spretnosti.

     

    Primer:

    Poznam

     

     

    Znam vse

    Znam delno

    Še ne znam

    - oblike glagola "avoir" v sedanjiku

     

     

     

    - oblike glagolov na -er v sedanjiku

     

     

     

    - osebne zaimke

     

     

     

     

    Sposoben sem

     

       Da

       Ne

    - se predstaviti

     

     

    - opisati svojo sobo

     

     

    - povedati, kakšno je vreme

     

     

     

    Ko se dijak navadi samopreverjanja, učiteljeva pomoč ni več potrebna.

     

    OBLIKE PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

    Učitelj preverja in ocenjuje ustno in pisno. Znanje preverja vsako uro, preverjanje prilagodi svojemu načinu dela. Pri ocenjevanju upošteva Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja v gimnazijah.

    Pisno učitelj preverja in ocenjuje domače naloge ter krajše in daljše pisne naloge. Pri tem ugotavlja stopnjo dijakovega razumevanja pisnega ali slušnega besedila, poznavanja jezikovnih struktur, skladenjskih vzorcev, pravopisa, obvladovanja besednega zaklada, sposobnosti argumentiranja, ustvarjalnosti in izvirnosti.

    Krajše pisne naloge so sestavljene iz enega ali več tipov nalog, na primer:

    - izbirni tip,
    - alternativni tip,
    - tip dopolnjevanja,
    - tip urejanja,
    - črtanje odvečnih besed, besed, ki ne sodijo v sobesedilo,
    - iskanje sopomenk/protipomenk,
    - kratki odgovori itn.

    Če je le mogoče, učitelj poznavanja jezikovnih struktur ne preverja v izoliranih stavkih, temveč v kontekstu.

    Daljše pisne naloge so  pisni sestavki (pisma, spisi, eseji). Učitelj začne s krajšimi in tematsko lažjimi sestavki (opis osebe, svoje sobe itn.), v višjih letnikih pa preide k zahtevnejšim oblikam preverjanja in ocenjevanja. Dijaki, ki se pripravljajo na maturo, spoznajo merila, ki jih vsebuje Predmetni izpitni katalog.

    Pri vseh oblikah pisnega preverjanja in ocenjevanja je zelo pomembno, da so navodila za reševanje jasna, nedvoumna in razumljiva. Pri ocenjevanju je število točk za posamezno nalogo znano vnaprej in zapisano na listu. Dijak je vnaprej seznanjen tudi z učiteljevimi merili in vrstami nalog, za katere bo ocenjen.

    Pri ustnem preverjanju in ocenjevanju učitelj preverja in ocenjuje gladkost govora, pravilno izgovorjavo in intonacijo, poznavanje jezikovnih struktur in besedišča,  poznavanje teme, sposobnost argumentiranja ter ustvarjalnost in izvirnost. Učitelj ustno preverja vsako uro, saj je to edini način, da popravi dijakov izgovor in intonacijo. Pri ustnem preverjanju in ocenjevanju učitelj dijaka vzpodbuja ter išče znanje in ne neznanja. S takim načinom dijake motivira in krepi njihovo samozavest.

    Z dijaki, ki se pripravljajo na maturo, učitelj vadi vrste nalog, ki jih bodo reševali pri ustnem delu mature.

     

    VSEBINE PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

    Preverjanje in ocenjevanje spretnosti:

    Učitelj preverja in ocenjuje tudi spretnosti: bralno in slušno razumevanje, ustno in pisno sporočanje. Pri nekaterih oblikah se preverjanje in ocenjevanje spretnosti prekriva s preverjanjem in ocenjevanjem znanj, saj učitelj zlasti pri produktivnih spretnostih (govor, pisanje) ne more zanemariti znanja slovnice in bogastva besedišča.

     

    Slušno in bralno razumevanje učitelj preverja in ocenjuje ustno in pisno. Preverja razumevanje celote in podrobnosti. Besedila, ki jih uporabi za sestavo nalog, morajo biti prilagojena dijakovemu znanju in poznavanju posamezne teme. Slušna besedila naj bodo v čim večji meri avtentična, vendar je treba paziti na primerno hitrost govora in na to, da govor ni preveč  narečno obarvan. Navodila za reševanje nalog morajo biti jasna in razumljiva. Pri preverjanju slušnega razumevanja dijaki pred poslušanjem preberejo vprašanja. Primerni tipi nalog za preverjanje slušnega razumevanja so naloge izbirnega tipa, naloge pravilno - napačno, kratki odgovori, tipi povezovanja itn. in ne naloge, ki zahtevajo preveč pisanja. Učitelj pri preverjanju razumevanja ne ocenjuje slovničnih in pravopisnih napak.

     

    Pri ustnem sporočanju učitelj preverja in ocenjuje dijaka v pogovoru, igri vlog, kratki govorni vaji ipd. Ocenjuje gladkost govora, izgovor in intonacijo, poznavanje jezikovnih struktur, besedišča in teme, rabo komunikacijskih strategij, ustvarjalnost in izvirnost.

     

    Pisno sporočanje učitelj preverja in ocenjuje z različnimi vodenimi in samostojnimi pisnimi sestavki. Ocenjuje poznavanje jezikovnih struktur, bogatstvo besedišča, zgradbo sestavka, pravopis, poznavanje teme, ustvarjalnost in izvirnost.

     

    Pri preverjanju in ocenjevanju posameznih spretnosti si učitelj pomaga s tipi nalog, ki so navedeni v poglavju "Operativni cilji - spretnosti".

     

    Preverjanje in ocenjevanje znanj

    Učitelj preverja in ocenjuje dijakovo poznavanje slovnice, besedišča, književnosti, kulture in civilizacije. Pri preverjanju in ocenjevanju znanja slovnice glede na cilj uporabi različne vaje; poznavanje oblik lahko preveri s preprostejšimi strukturalnimi vajami (ponavljanje, nadomeščanje, dopolnjevanje, transformacija ipd.), rabo pa z dopolnjevanjem, vprašanji in odgovori, nalogami izbirnega tipa, povezovanjem, prevodi ipd. Če je le mogoče, preverja in ocenjuje v kontekstu in ne z izoliranimi stavki.

    S podobnimi vajami preverja in ocenjuje tudi poznavanje besedišča.

    Za preverjanje poznavanja književnosti, kulture in civilizacije lahko učitelj uporabi različne tipe nalog ustnega in pisnega sporočanja: predstavitev teme (exposé), obnova, recitiranje, vodeni in prosti spis ipd.


    V. VIRI

    1) Literatura za dijake:

    a) Učbeniki:

  • Ph. Dominique, J. Girardet et M. Verdelhan: Le Nouveau sans Frontières 1,2,3,

          CLE International, Paris 1989.

  • B. Job: Mosaïque        1,2,3, CLE International, Paris 1994.    

  • J. Girardet, J.-M. Cridlig: Panorama 1, 2, 3, CLE International, Paris 1996

         

    b) Slovnica:

  • E. Jereb, Francoska slovnica po naše, CZ, Ljubljana 1995, 1997.

     

    c) Slovarji:

  • A. Grad: Francosko-slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1990.    

  • Jesenik, Dembskij: Slovensko-francoski slovar, DZS, Ljubljana 1990.     

  • Larousse Maxi-débutants, Larousse, Paris 1989.

         

    2) Literatura za izvajalce:

     

    a) Literatura, predvidena za dijake

     

    b) Splošno:

  • Ch. Tagliante: La classe de langue, CLE International, Paris 1994.

         

    c) Slovnica:

  • M. Riegel, J.-Ch. Pellat, R. Rioul: Grammaire méthodique du français

          PUF, Paris 1994.

     

    d) Vaje:

  • Becherelle: L’art de conjuguer Hatier, Paris 1990.   

  • S. Dupré La Tour, G. Dominique de Salins: Premiers exercices de grammaire

          Hatier, Paris 1985.

  • G. Dominique de Salins, S. Dupré La Tour: Nouveaux exercices de grammaire

          Hatier, Paris 1985.

  • G. Dominique de Salins, S. Dupré La Tour: Exercices de grammaire, perfectionnement

          Hatier, Paris 1990.

  • M. Grégoire, O. Thiévenaz: Grammaire progressive du français avec 500 exercices, niveau intermédiaire, CLE International, Paris 1995.  

  • M. Grégoire, G. Merlo: Grammaire progressive du français, exercices et activités complémentaires, niveau A et B, CLE International, Paris 1996.     

  • E. Sirejols, G. Tempesta: Grammaire 450 nouveaux exercices, Niveau débutant,

          CLE International, Paris 1996.

  • E. Sirejols, D. Renaud: Grammaire 450 nouveaux exercices, Niveau intermédiaire,

          CLE International, Paris 1996.

     

    e) Besedišče:

  • J. Girardet, J.-M. Cridlig: Vocabulaire, Entraînez-vous, Niveau débutant/intermédiaire,

          CLE International, Paris 1996.

  • Cl. Leroy-Miquel, A. Goliot-Lété: Vocabulaire progressif du français, CLE International, Paris 1997.     

  • E. Sirejols. Prendre au mot (vocabulaire thématique), Hatier/Didier, Paris 1989.

     

    f) Komunikacijske funkcije:

  • D. Coste, J. Courtillon, V. Ferenczi, M. Martins-Baltar, E. Papo, E. Roulet: Un niveau-seuil, Conseil de l’Europe, Strasbourg 1976.   

  • F. Cicurel, E. Pedoya, R. Porquier: Communiquer en français, Hatier/Didier, Paris 1991.     

  • G. Vigner: Parler et convaincre, Collection Outils, Hachette, Paris 1979.     

  • G. Vigner: Ecrire et convaincre, Collection Outils, Hachette, Paris 1975.

     

    g)   Civilizacija in književnost:

  • Castex-Surer: Manuel des études littéraires françaises, Moyen Age - XXe s., Hachette, Paris 1986.

  • P. Deshusses, D. Macaire: La rencontre, Cideb, Genova 1996.

  • L. Douënel, G. Jackson, S. Raoul: Si tu t’imagines, atelier de littérature, lecture, écriture, Hatier / Didier, Paris 1994.

     

    h) Preverjanje in ocenjevanje znanja:

  • Predmetni izpitni katalog za maturo - francoski jezik, RIC, 1998.

  • Ch. Tagliante: L’évaluation, CLE International, Paris 1993.     

  • Y. Abernot: Les méthodes d’évaluation scolaire, DUNOD, Paris 1996.     

  • L. Duranton, R. Lescure, M.L. Parizet: Préparation aux épreuves A5, CLE International, Paris 1995.   

  • L. Duranton, E. Grandet, R. Lescure, M.L. Parizet: Préparation aux épreuves A6,

         CLE International, Paris 1996.

  • R. Lescure, E. Grandet, M.L. Parizet, A. Rausch: DELF A1, A2, A3, A4, Activités,

         CLE International, Paris 1997.

     

    3) Viri:

     

    a) Navedena literatura za izvajalce

     

    b) Dodatna literatura:

  • Les langues vivantes: apprendre, enseigner, évaluer, Un Cadre européen commun de référence, Conseil de l'Europe, Strasbourg 1996.

  • "Apprendre les langues pour une nouvelle Europe", Rapport de la Conférence finale du Projet "Apprentissage des langues et citoyenneté européenne", Strasbourg, 15-18 avril 1997.

  • La communication dans la classe de langue, Conseil de l'Europe, 1991.     

  • Modern Languages: Learning, Teaching, Assessment, A Common European Framework of Reference, Guide for Curriculum Developers, Council of Europe, 1996. 

  • Sophie Moirand: Enseigner à communiquer en langue étrangère, Recherches/Applications, Hachette, 1982. 

  • Jack C. Richards, Charles Lockhart: Reflective Teaching in Secondary Language Classroom, Cambridge University Press, 1995.

  • Kenneth Chastain: Toward a Philosophy of Second-Language Learning and Teaching,

          H&H Publishers, Boston 1980.          

  • Ch. Delorme et al.: L’évaluation en questions, ESF, Paris 1987.

  • R. F. Mager: Comment définir des objectifs pédagogiques, DUNOD, Bordas, Paris 1994.

  • R. F. Mager: Comment mesurer les résultats de l’enseignement, DUNOD, Bordas, Paris 1986.