KATALOG ZNANJA

SLOVENŠČINA

SREDNJE POKLICNO IZOBRAŽEVANJE dualni sistem

210 ur

Določil SSRSSI na 16. seji, 18. 6. 1998

 

 

VSEBINA

1. PREDSTAVITEV PREDMETA

2. SPLOŠNI CILJI

3. ETAPNI CILJI IN VSEBINE

3.1. JEZIK

3.2. KNJIŽEVNOST

4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

5. STANDARDI 

6. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

6.1. OBVEZNI NAČINI

6.2. PRIPOROČILA

7. MEDPREDMETNE POVEZAVE


1. PREDSTAVITEV PREDMETA

Slovenščina je temeljni splošnoizobraževalni predmet v srednjem poklicnem izobraževanju, torej tudi v 3-letni poklicni šoli, in sicer tako v šolski kot dualni obliki.

Dijaki se pri njem usposabljajo za učinkovito, predvsem govorno, a tudi pisno sporazumevanje v najrazličnejših okoliščinah, in to ne le pri poklicnem delu, temveč se trudijo za dvig svoje splošne, izobrazbene in kulturne ravni, saj jim to povečuje možnost njihovega osebnega razvoja in znajdenja v širšem družbenem okolju. Hkrati s tem dojemajo jezik kot temeljno prvino človekove narodne identitete in si oblikujejo razmerje do slovenskega jezika kot državnega jezika v Republiki Sloveniji.

Katalog znanj za slovenščino predstavlja nadgradnjo učnega načrta iz osnovne šole v smislu razvijanja višjih nivojev posplošenosti in s poudarkom na uporabnosti znanj v poklicnem življenju. Zasnovan je tako, da omogoča napredovanje po izobrazbeni vertikali, tj. prehod v srednje strokovno in tehniško izobraževanje.

2. SPLOŠNI CILJI

1.   Dijaki se zavedajo pomembne vloge slovenskega jezika v njihovem osebnem in družbenem življenju, zato imajo do njega pozitivno čustveno in razumsko razmerje.

2.   Dijaki pri sporazumevanju uporabljajo govornemu položaju ustrezno socialno zvrst in podzvrst; v ustreznih govornih položajih si prizadevajo govoriti knjižno.
3.   Dijaki sodelujejo v pogovorih, poslušajo (gledajo) in berejo različna besedila ter ustno in pisno izražajo svoje misli, doživetja, čustva, stališča in ustvarjalnost.
4.   Dijaki razvijajo in ohranjajo tudi pozitivno razmerje do leposlovja ter ob branju in pogovoru o književnih delih oblikujejo lastni sestav kulturnih in družbenih vrednot.
5.   Pri poslušanju in branju umetnostnih besedil se oblikujejo v doživljajsko usmerjene bralce; razvijajo zmožnost branja književnih besedil; ta se kaže v govornih in pisnih ubeseditvah doživetja, in občutek, da je branje književnosti lahko vir estetskega užitka.
6.   Dijaki spoznajo najbolj osnovne literarnozgodovinske in -teoretične pojme, potrebne za razvrščanje in poimenovanje prebranih leposlovnih besedil.

3. ETAPNI CILJI IN VSEBINE

3.1. JEZIK

A. Funkcionalni cilji in izobraževalni cilji
FUNKCIONALNI CILJI
1.   Dijaki sprejemajo in razčlenjujejo ustna in pisna neumetnostna besedila - poslušajo (in gledajo) pogovore in govorne nastope ter berejo uradna in javna ter strokovna in publicistična besedila.
2.   Dijaki tvorijo ustna in pisna neumetnostna besedila -- se pogovarjajo in govorno nastopajo ter pišejo uradna in strokovna besedila.
3.   Dijaki sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.

 

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1.   dijaki pri obravnavi besedil vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavanih besedilnih vrst in tako pridobljeno znanje uporabljajo pri tvorbi podobnih besedil.
2.   dijaki pri razčlembi besedil spoznavajo in uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli.
3.   Dijaki spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.
4.   Dijaki sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.

 

B. Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev

FUNKCIONALNI CILJI
1.   Dijaki sprejemajo in tvorijo ustna besedila.
1.1 Dijaki poslušajo (in gledajo) posnete pogovore ter sami pripravijo podobne pogovore.

1. letnik

2. letnik

3. letnik

1.   POSLUŠAJO (IN GLEDAJO):

  • neuradne pogovore,

  • uradne pogovore s strankami,

  • uradne pogovore s poslovnimi partnerji.

  • Po drugem poslušanju:

  • poročajo o okoliščinah pogovora (o sogovorcih, času in kraju) ter o (glavni) temi pogovora; 

  • povzamejo bistvene podatke;

  • ugotavljajo, ali je pogovor uraden/neuraden, raziskovalen/prepričevalen/pogajalen, ali so sogovorci enakovredni/neenakovredni, ali so si naklonjeni/nenaklonjeni ipd.; svoje mnenje utemeljijo;

  • vrednotijo vljudnost in razumljivost sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo;

  • vrednotijo nebesedno izražanje sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo;

  • se pogovarjajo o (ne)pričakovanem odzivanju govorcev.

  • 2.   SAMI PRIPRAVIJO PODOBEN POGOVOR.

    Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.


    1.2 Dijaki poslušajo (in gledajo) govorne nastope  ter sami govorno nastopajo.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    1.    POSLUŠAJO (GLEDAJO) KRAJŠA, MANJ ZAHTEVNA BESEDILA, IN SICER:

  • predstavitev osebe/kraja/poti,

  • opis predmeta,

  • (radijsko/televizijsko) reklamo,

  • poljudnoznanstveno oddajo,

  • opis delovnega postopka,

  • vest o zanimivostih,

  • opis naprave in njenega delovanja,

  • poljudoznanstveno oddajo.

  • Po poslušanju:

  • navedejo bistvene podatke in jih z učiteljevo pomočjo uredijo v obliki miselnega vzorca,

  • obnovijo besedilo,

  • določijo okoliščine tvorjenja besedila (tvorca, naslovnika, kraj, čas) ter predvidijo odziv naslovnika,

  • vrednotijo sporočilnost besedila (povedo, ali so podatki resnični ali ne, zanimivi ali ne ipd.) ter svoje mnenje utemeljijo,

  • vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste.

  • 2.    SAMI GOVORNO NASTOPAJO (Z VNAPREJ PRIPRAVLJENO TEMO).

    Med govornim nastopom upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti;

  • prizadevajo si govoriti zborno.


  • 2.   Dijaki sprejemajo in tvorijo pisna besedila.
    2.1 Dijaki berejo uradna in javna  besedila; sami tvorijo podobna uradna besedila.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    1.    BEREJO:

  • uradni pozdrav (na razglednici),

  • uradno voščilo,

  • uradno čestitko,

  • uradno obvestilo (tudi na dopisnici),

  • javno obvestilo (vozni red, RTV-program, vremensko napoved, kazalo),

  • uradno opravičilo,

  • uradno prošnjo,

  • uradno zahvalo,

  • uradno sožalje,

  • javno obvestila (telefonski imenik, teletekst, športni program),

  • uradno in javno vabilo,

  • uradno pooblastilo,

  • uradno potrdilo,

  • javno obvestilo (kulturni program).

  • Po branju:

  • navedejo sporočevalca in naslovnika,

  • ugotavljajo, kaj želi sporočevalec od naslovnika, in predvidijo, kako se bo naslovnik odzval,

  • navedejo bistvene podatke,

  • najdejo zahtevani podatek,

  • ugotavljajo, ali je besedilo uradno/neuradno/javno,

  • podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilne vrste - tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost,

  • vrednotijo vljudnost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila ter svoje mnenje utemeljijo.

  • 2.   SAMI PIŠEJO PODOBNA URADNA BESEDILA (nekatera lahko tudi na računalnik).

            Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

    3.   IZPOLNJUJEJO:

  • prijavnico in naročilnico,

  • poštne, bančne idr. obrazce.


  • 2.2 Dijaki berejo strokovna in publicistična besedila ter sami tvorijo podobna besedila.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    1.    BEREJO KRAJŠA, MANJ ZAHTEVNA BESEDILA, IN SICER:

  • opis predmeta/kraja/poti,

  • mali oglas,

  • delovni dnevnik,

  • reklamo;

  • opis delovnega postopka,    

  • navodilo za delo,

  • vest o zanimivostih,

  • pripovedi o življenju in delu znanih Slovencev ter drugih znanih osebnosti,

  • delovni dnevnik;  

  • opis naprave in njenega delovanja,

  • strokovno poročilo,

  • zapisnik.

  • 1.1 Po branju:

  • navedejo bistvene podatke (tudi iz nebesednih delov besedila, npr. iz preglednic, grafikonov ipd.),

  • ustno obnovijo vsebino,

  • ob učiteljevi pomoči vrednotijo besedilo (dobro/slabo,  resnično/neresnično, prav/narobe), tudi glede na svoje predznanje (primerjajo ga z drugimi znanimi besedili).

  • podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste -- tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost.

  • povedo, kaj se reklamira/ponuja in kaj se o tem pove,

  • prepoznajo besedni in nebesedni del reklame/ponudbe in vrednotijo njuno vlogo,

  • ugotavljajo, kaj je želel sporočevalec doseči pri naslovniku in kako se bo ta odzval,

  • skušajo besedilo kritično ovrednotiti.

  • 1.2 Po drugem branju:

  • razložijo pomen izbrane besede/besedne zveze iz besedila,

  • izbranim besedam iščejo sopomenke, protipomenke, nadpomenke, podpomenke, besedno družino,

  • v besedilu zaznamujejo besede/ besedne zveze s prenesenim pomenom in jim iščejo nemetaforične ustreznice,

  • v besedilu zaznamujejo žargonske besede ter jim iščejo strokovne ustreznice.

  • v besedilu zaznamujejo besede, ki se navezujejo na sobesedilo ali sporazumevalne okoliščine, ter jim iščejo ustrezne našalnice,

  • v besedilu zaznamujejo prevzete besede in jim iščejo domače ustreznice,

  • v besedilu zaznamujejo jezikovna znamenja, s katerimi je izraženo časovno, vzročno-posledično, pogojno ali namerno razmerje; logična razmerja skušajo izraziti še kako drugače.

  • v besedilu zaznamujejo neustrezne besede/besedne zveze ter jih zamenjajo z ustreznimi sopomenkami,

  • vrednotijo ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila; popravijo napake in svoje popravke utemeljijo.

  • 2. PIŠEJO BESEDILA, in sicer:

  • opis predmeta,

  • mali oglas, 

  • delovni dnevnik,

  • obnovo tega, kar so slišali/ videli/brali,

  • opis delovnega postopka,

  • navodilo za delo,

  • pripoved o svojih doživetjih, mislih, čustvih, željah ipd.,

  • delovni dnevnik,

  • opis naprave in njenega delovanja,

  • strokovno poročilo,

  • oceno tega, kar so slišali/videli/ brali; svojo oceno utemeljijo,

  • življenjepis.

  • 2.1 Naredijo si osnutek, ga popravijo in prepišejo. Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

    2.2 Svoja besedila primerjajo in ocenjujejo.

    3 TVORIJO NEBESEDNA VIDNA SPOROČILA (razpredelnice, grafikone ...), tudi z računalnikom.


    3.   Dijaki sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    Vadijo govorjenje in pisanje v uradnih in neuradnih govornih položajih in za različne  naslovnike (npr. stranke, sodelavce ali poslovne partnerje, v enakovrednih ali hierarhičnih odnosih).

    Isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine ter vrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost.

    Bitja/stvari/postopke poimenujejo na podlagi opisa/definicije.

    Danim stilno zaznamovanim besedam iščejo nezaznamovane sopomenke.

    Dane prevzete besede zamenjajo z domačimi ustreznicami

    Danim besedam iščejo sopomenke, protipomenke, nadpomenke oziroma podpomenke in besedno družino.

    Danim žargonskim besedam/besednim zvezam  iščejo nežargonske strokovne ustreznice.

    Ponovljene besede v danem besedilu zamenjajo z različnimi navezovalnimi izrazi.

    Bitja/stvari/pojme poimenujejo s sopomenkami; sopomenkam določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine.

    Razložijo pomen danih stalnih besednih zvez; navajajo govorne položaje, v katerih bi uporabili dano besedno zvezo.

    Prepoznavajo pomenska razmerja med danimi povedmi in jih izrekajo z ustreznimi vezniškimi besedami (tako povedi združujejo v večstavčne povedi).

     

    Prostim besednim zvezam iščejo sopomenske stalne besedne zveze.

    Ob zgledih tvorijo besede iz dane skladenjske podstave; danim tvorjenkam iščejo ustrezno skladenjsko podstavo.

    Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje slovničnih kategorij in pravil -- popravljajo najpogostejše slovnične (tj. oblikoslovne, oblikotvorne in skladenjske) napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke.

    Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje najbolj temeljnih pravopisnih pravil (npr. za rabo velike začetnice, končnih ločil, vejice, dvopičja, narekovaja in oklepaja, za pisanje nikalnice in predlogov ter predpon u-/v- ipd.) -- popravljajo najpogostejše pravopisne napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke.

    Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje temeljnih pravil knjižne izreke -- popravljajo najpogostejše pravorečne napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke.


    IZOBRAŽEVALNI CILJI
    1.   dijaki pri obravnavi besedil vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavane besedilne vrste in tako pridobljeno znanje uporabijo pri tvorbi podobnih besedil.
    2.   dijaki pri razčlembi besedil spoznavajo in uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli:

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

  • črka, velika/mala začetnica, pika, vprašaj, klicaj, vejica, dvopičje,

  • glas, samoglasnik, soglasnik, naglasno mesto,

  • beseda, besedna zveza, poved, besedilo,

  • protipomenka,

  • sopomenka,

  • nadpomenka,

  • podpomenka,

  • besedna družina,

  • umetnostno/neumetnostno besedilo,

  • uradno/neuradno besedilo,

  • poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst,

  • sporazumevanje,

  • sporočevalec,

  • naslovnik,

  • besedni/nebesedni jezik,

  • knjižni/neknjižni jezik,

  • narečje,

  • sleng,

  • državni jezik,

  • uradni jezik,

  • narekovaj, pomišljaj, vezaj,

  • prvotni/preneseni pomen,

  • stalna besedna zveza,

  • stilno zaznamovana/ nezaznamovana beseda,

  • žargon, žargonski izraz,

  • strokovno besedilo, strokovni izraz,

  • poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst,

  • domača/prevzeta beseda,

  • tvorjena/netvorjena beseda,

  • poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst.


  • 3.   Dijaki spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    Seznanijo se z zakonsko postavitvijo slovenščine in drugih jezikov v Republiki Sloveniji.

    Ugotavljajo in utemeljujejo prednosti maternega jezika pred tujim ter pomen učenja maternega in tujih jezikov.

    Seznanijo se s položajem slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu.

    Ugotavljajo okoliščine za rabo knjižnega in neknjižnega jezika ter slenga.

    Iz avtentične govorice najstnikov ugotavljajo značilnosti slenga.

    Prepoznavajo okoliščine za rabo žargonskih in nežargonskih strokovnih izrazov.

    Spoznavajo, da vsak jezik vsebuje prevzete prvine. Iz svojega okolja navedejo primere prevzetih lastnih in občnih imen ter ugotavljajo potrebnost/nepotrebnost prevzemanja tujih besed v slovenski jezik.

     

    Spoznavajo osnovne jezikovne družine v Evropi in mesto slovenskega jezika v slovanski jezikovni družini.

     

    Seznanijo se z nekaterimi temeljnimi sodobnimi jezikovnimi priročniki in se jih naučijo uporabljati.


    4.   Dijaki sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

  • pisanja glasov in glasovnih sklopov,

  • rabe pike, vprašaja, klicaja, vejice, dvopičja,

  • rabe velike in male začetnice,

  • rabe narekovaja, pomišljaja, vezaja,

  • pisanja prevzetih besed.


  • 3.2.   KNJIŽEVNOST

    A. Funkcionalni in izobraževalni cilji

    FUNKCIONALNI CILJI (razvijanje književnih sposobnosti)
    1.   Dijaki berejo leposlovna besedila, poslušajo branje le-teh in se o njih pogovarjajo.
    2.   Dijaki ustno ali pisno izražajo svoje doživljanje prebranih besedil (občutja, predstave, mnenja, zaznave).
    3.   Dijaki o prebranih leposlovnih besedilih poročajo v krajših govornih nastopih in zapisih (obnove, označitve, doživljajski spisi).
    4.   Dijaki preizkušajo svoje sposobnosti ustvarjalnega pisanja, tako da pišejo manj zahtevna izvirna besedila v zvezi z obravnavanimi ali drugimi književnimi deli.
    5.   Dijaki si ogledajo vsaj eno ekranizacijo slovenskega leposlovnega besedila

    IZOBRAŽEVALNI CILJI (pridobivanje književnega znanja)
    1.   Dijaki poznajo tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil.
    2.   Dijaki poznajo življenje in delo avtorjev obravnavanih besedil - samo dejstva in značilnosti, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju besedil.
    3.   Dijaki ob branju besedil spoznavajo najbolj temeljne literarnoteoretične pojme.

    B. Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

    FUNKCIONALNI CILJI, razvijanje književnih sposobnosti

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    1.   Dijaki berejo leposlovna besedila, poslušajo branje le-teh in se o njih pogovarjajo.

    1.1 Berejo besedila, ob katerih spoznavajo značilnosti besedne umetnosti oziroma razlikujejo umetniško rabo besed od neumetniške.

    Berejo značilna besedila obdobij slovenske književnosti po kronološkem zaporedju.

    1.2 Pravilno pravorečno, smiselno in tekoče berejo.

    Pravilno pravorečno, stavčnofonetično, smiselno in tekoče berejo.

    2.   Dijaki ustno ali pisno izražajo svoje doživljanje prebranih besedil (občutja, predstave, mnenja, zaznave).

    2.1 Ob ponovnem branju dopolnjujejo prvotno  doživetje z vodenim razčlenjevanjem besedil.

    Ob ponovnem branju dopolnjujejo prvotno doživetje z delno vodenim razčlenjevanjem besedil.

    2.3 Med razčlenjevanjem besedil ali po njem ustno ali pisno izražajo lastno vrednotenje, pri čemer se sklicujejo

  • na svoje izkušnje

  • na svoje izkušnje in znanje

  • na svoje izkušnje in znanje ter na značilne prvine prebranih besedil

  • 2.4 Berejo po učiteljevih navodilih dela za domače branje; po postavljenih vprašanjih izražajo lastno doživljanje, razumevanje in vrednotenje. Vse to utemeljujejo.

    3.A  Dijaki pokažejo v govornem nastopu sposobnost ubeseditve svojega doživljanja, razumevanja in vrednotenja prebranih leposlovnih besedil.

    Govorni nastop je voden - usmerja ga učitelj z vprašanji.

    Govorni nastop je samostojen.

    Govorni nastop je samostojen. Dijaki znajo tudi razložiti svoje razumevanje.

    3.B  Dijaki pokažejo v smiselno povezanem pisnem besedilu sposobnost ubeseditve svojega sprejemanja leposlovnih besedil:

  • doživljanja in razumevanja

  • doživljanja, razumevanja in vrednotenja

  • doživljanja, razumevanja, vrednotenja in utemeljevanja

  • 4.    Dijaki preizkušajo svoje sposobnosti ustvarjalnega pisanja, tako da po lastni želji pišejo izvirna besedila v zvezi z obravnavanimi ali drugimi knjižnimi deli:

  • doživljajski in domišljijski spisi;

  • doživljajski in domišljijski spisi, dnevniki, (potopisi);

  • doživljajski in domišljijski spisi, dnevniki, potopisi;

  • pesmi, krajše prozne vrste, dramski prizori;

  •  

    Prebranim besedilom dajejo drugačne naslove, nadaljujejo zgodbo, spremenijo konec, ilustrirajo.

    5.    Dijaki si ogledajo vsaj eno ekranizacijo slovenskega leposlovnega besedila.


    IZOBRAŽEVALNI CILJI, pridobivanje književnega znanja

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    1.   Dijaki poznajo, opisujejo in povezujejo tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil.

    Ob učiteljevem vodstvu jih predvsem prepoznavajo.

    Ob učiteljevem vodstvu jih prepoznavajo in opisujejo.

    Samostojno jih prepoznavajo in opisujejo. Ob učiteljevem vodstvu jih povzemajo.

    2.   Dijaki poznajo življenje in delo avtorjev obravnavanih besedil - predvsem dejstva in značilnosti, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju besedil.

    Dejstva in značilnosti iz življenja ter dela avtorjev povezujejo z značilnostmi njihovih leposlovnih besedil.

       

    Prepoznavajo pripadnost besedila obdobju in smeri.

    3.   Dijaki ob branju besedil spoznajo temeljne literarnoteoretične pojme; z učiteljevo pomočjo jih v besedilih prepoznavajo in opisujejo:

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

  • besedna umetnost;

  • besede v prenesenem in zamenjanem pomenu;

  • avtor;

  • književna oseba;

  • pripovedovanje, izpovedovanje in prikazovanje;

  • književni prostor in čas;

  • zgradba;

  • zvrsti in vrste: epika, lirika;

  • povest, novela, roman;

  • osebnoizpovedna pesem;

  • razpoloženjska pesem;

  • opisovanje (objektivno, subjektivno);

  • opisno označevanje;

  • pripovedovanje (objektivno, subjektivno);

  • zvrsti in vrste: epika, lirika, povest, novela, roman; črtica;

  • osebnoizpovedna pesem;

  • zvrsti in vrste: lirika, epika, dramatika;

  • osebnoizpovedna pesem razpoloženjska pesem;

  • črtica, roman, novela, povest tragedija, komedija;

  • snov/tema;

  • motiv;

  • ideja/sporočilo;

  • perspektiva;

  • slog:

  • zvočni,

  • besedni,

  • stavčni.


  • C. Vsebine (po letnikih)
    1. letnik

    TEME IN BESEDILA
    (PREDLOG)

    POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO

    I.   Besede in dejanja; besedna umetnost

    Besedna umetnost v primerjavi z drugimi vrstami umetnosti; značilnosti.

    Fran Levstik: MARTIN KRPAN

    Književna oseba.

    Strip

    Risba in beseda v stripu.

    Vrste stripov.

    II.   O čem in kako piše besedni umetnik

    Vrste pripovedovalcev.

    Roman, novela, povest.

    Ivan Tavčar: V ZALI

    Pisatelj kot prvoosebni pripovedovalec.

    Književna oseba kot tretjeosebni pripovedovalec.

    Zgradba in sporočilo.

    III.   Ljudsko in sodobno umetnostno besedilo

    Ljudska besedna umetnost - glavne oblikovne, jezikovne in tematske značilnosti.

    ZELENI JURIJ (ljudska pesem)

    Obredna pesem.

    Jezikovne značilnosti.

    Svetlana Makarovič: ZELENI JURIJ

    Obdelava ljudskega motiva v sodobni poeziji.

    Jezikovne značilnosti.

    IV.   Neumetnostno in umetnostno besedilo

    Namen ter učinek neumetnostnih in umetnostnih besedil.

    Valentin Vodnik:

    Poročilo iz Ljubljanskih novic

    Odlomek iz Kuharskih bukev

    Obveščanje.

    Praktično navodilo.

    Valentin Vodnik: DRAMILO

    Umetnostno besedilo v primerjavi z neumetnostnim.

    V.   Umetniška prošnja

    Primerjava umetnostnega besedila z neumetnostnim.

    Frane Milčinski - Ježek: N. N. IN ČRNA PEGA ČEZ OČI

    Pesniška prošnja - sporočilo in pesniški jezik.

    VI.   Pesniško vabilo

    Običajno in neobičajno pesniško vabilo.

    Janez Menart: PODEŽELSKI PLAKAT

    Pesem kot vabilo, vabilo kot pesem.

    Resnično ali navidezno vabilo.


    2. letnik

    TEME IN BESEDILA
    (PREDLOG)

    POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO

    I.   Predstavljam si (opis v neumetnostnem besedilu)

    Vloga opisa v umetnostnem besedilu.

    Anna Wambrechtsamer:

    DANES GROFJE CELJSKI IN NIKDAR VEČ

    Opisi v romanu.

    Zgodovinske osebnosti in književne osebe.

    II.   Doživljam (subjektivni opis v umetnostnem besedilu)

    Vloga subjektivnega opisa v umetnostnem besedilu.

    Fran S. Finžgar: NA PETELINA

    Vloga subjektivnih opisov v dogajalni zgradbi.

    Primerjava s Tavčarjevo okvirno pripovedjo V Zali.

    III.   Spoznavam (označitev v besedni umetnosti)

    Označitev ali karakteristika v umetnostnem besedilu - vrste in vloga.

    Simon Jenko: TILKA

    Posredna in neposredna označitev.

    Avtorjev odnos do književne osebe.

    IV.   Nenavadno poročilo (poročilo v umetnostnem besedilu)

    Vloga poročila v književnem besedilu.

    Jaroslav Hašek: PRIGODE DOBREGA VOJAKA ŠVEJKA

    Vloga poročila v romanu.

    V.   Pripoved, ki pritegne (umetnostna pripoved)

    Pripovedovanje v umetnostnih besedilih.

    Umetnostna pripoved.

    Josip Jurčič: DOMEN

    Pripovedni način.

    Dogajalna napetost, zanimivost.


    3. letnik

    OBDOBJA IN PREDLAGANA BESEDILA

    POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO

    I.   Reformacija in protireformacija

    Versko gibanje.

    Začetki slovenskega knjižnega jezika.

    Primož Trubar: PROTI ZIDAVI CERKVA

    Protestantska miselnost.

    Jezikovne značilnosti.

    Pridiga.

    II.   Razsvetljenstvo

    Družbenozgodovinsko obdobje, njegove pridobitve.

    Vpliv na književno ustvarjanje.

    Anton Tomaž Linhart: TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI

    Razsvetljenske in prerodne misli.

    Zvrst, vrsta (dramatika, komedija).

    Jezikovne značilnosti.

    III.    Romantika

    Družbenozgodovinski okvir.

    Književno obdobje in smer.

    Glavne prepoznavne značilnosti romantične književnosti.

    France Prešeren: KRST PRI SAVICI (UVOD)

    Snov, motiv, rima, ritem, kitica, jezik in slog, ideja.

    IV.   Realizem in naturalizem

    (obnovitev in poglobitev znanja iz 1. in 2. letnika)

    Družbenozgodovinski okvir.

    Književno obdobje in književna smer.

    Primerjava z romantiko.

    Glavne prepoznavne značilnosti realističnih književnih del.

    V.   Moderna

    Družbenozgodovinski okvir.

    Impresionizem, simbolizem, dekadenca, nova romantika - idejne in stilne značilnosti .

    Književne zvrsti in vrste.

    Ivan Cankar: KOSTANJ POSEBNE SORTE

    Motiv, ideja.

    Simbolizem.

    VI.   Socialni realizem

    Družbenozgodovinski okvir.

    Idejne, tematske in slogovne značilnosti.

    Zvrsti in vrste.

    Prežihov Voranc: SAMORASTNIKI

    Motivi, sporočilo, slog.

    VII.  Književnost v 2. svetovni vojni

    Družbenozgodovinski okvir.

    Idejne, tematske in slogovne značilnosti.

    Zvrsti in vrste.

    Karel Destovnik Kajuh: BOSA POJDIVA

    Ljubezenska pesem v vojnem času.

    Ponavljanje, kontrast.

    VIII.Sodobna slovenska književnost

    Značilnosti literarnih smeri.

    Generacije in njihovi predstavniki.

    Tone Pavček: PESEM O ZVEZDAH

    Sporočilo.

    Jezik in slog.

    Franček Rudolf: ZVESTOBA

    Snov, motiv.

    Sporočilo.


    4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

    Pri slovenščini dijaki sprejemajo (poslušajo, berejo), tvorijo (govorijo, pišejo) in razčlenjujejo neumetnostna besedila ter sprejemajo (poslušajo, berejo), razčlenjujejo in poustvarjajo umetnostna besedila. Delu z neumetnostnim besedilom je namenjenih 60 % ur pouka, to je 42 ur pouka; delu z umetnostnim pa 40 % ali 28 ur. Ker je delo z neumetnostnimi besedili drugačno kot z umetnostnimi, sta področji obravnave neumetnostnih in umetnostnih besedil predstavljeni ločeno tako v katalogu znanj (primerjaj poglavji Funkcionalni cilji, Izobraževalni cilji) kakor tudi v didaktično metodičnih navodilih.

     

    OBRAVNAVA NEUMETNOSTNIH BESEDIL

    Obravnava neumetnostnih besedil je povezana s strokovnim (in praktičnim) delom dijakov, saj je lahko le taka pogoj za uspešnost pouka slovenskega jezika. Gre za povezavo z vsebinami drugih -- strokovnih -- predmetov ter s praktičnim delom v šolskih delavnicah in v podjetjih/pri delodajalcih.
    Neumetnostna besedila so obravnavana ob aktivnih oblikah učenja, kot sta sodelovalno in problemsko učenje, pri katerem je dijak dejaven, sprva ob učiteljevem vodenju/usmerjanju, kasneje pa vedno bolj samostojno. Pri pouku so smiselne in potrebne vse učne oblike (tj. frontalni pouk, skupinsko delo, delo v paru, individualno delo), saj je izbira učne oblike odvisna od konkretne dejavnosti pri pouku; vendar pa naj bi bilo težišče na delu v paru oziroma manjši skupini. Pri obravnavi neumetnostnih besedil namreč prevladuje razgovorna metoda, in to ne le kot pogovor z učiteljem, temveč predvsem med sošolci (dijak nastopa tako v vlogi tvorca kot naslovnika besedila), ob ustreznih dodatnih (tudi jezikovnih) priročnikih.
    Iz učnociljnega učnega načrta se vidi, da dijaki pri obravnavi neumetnostnih besedil nastopajo  v štirih dejavnostih (poslušanje/gledanje/, branje, govorjenje, pisanje). Čeprav težimo k temu, da bi bile vse štiri dejavnosti enakovredno zastopane, dajemo pri pouku predvsem poudarek slušnemu prenosniku (poslušanje in govorjenje), vendar ne zanemarjamo vidnega prenosnika (torej branja in pisanja).
    Dijaki pri pouku sprejemajo strokovna in praktičnostrokovna ter publicistična besedila (pri branju tudi nebesedne dele teh besedil, kot so razpredelnice, grafikoni ipd.), ki so po vsebini blizu njihovemu poklicnemu področju. Obravnava neumetnostnih besedil je zasnovana tako, da se besedila aplikativno vključujejo v proces poklicnega oblikovanja. V katalogu znanj predstavljeni cilji so enaki za vse vrste 3-letnih poklicnih šol (z dualnim sistemom), vendar vsebine izhajajo iz ustreznega poklicnega področja (dijaki, ki se pripravljajo na poklic npr. kuharja, poslušajo/gledajo oddaje, berejo besedila/revije ipd. s svojega strokovnega področja, torej drugačna od tistih, ki se pripravljajo na poklic npr. avtomehanika).
    Dijaki poslušajo in berejo  krajša, manj zahtevna besedila. S pomočjo slišanega/prebranega si pridobijo nove podatke in jih znajo uporabiti v vsakdanjem življenju. Tako razvijajo svoje različne bralne in učne strategije, kar jim pomaga tudi pri uspešnosti pri drugih predmetih in v praktičnem delu izobraževanja oziroma kasneje v življenju. Dijaki govorjena/zapisana besedila tudi razčlenjujejo, in sicer pomensko, pragmatično in vrednotenjsko, kar jim pomaga pri tvorjenju zapisanih besedil. Ob ustrezni pripravi oziroma osnutku tvorijo ustrezna, razumljiva in pravilna besedila.

     

    Obravnava neumetnostnih besedil v šoli torej zajema naslednje faze:

    1.   napoved vrste in teme besedila, ki ga bodo poslušali (gledali) oziroma brali; dijaki si obudijo svoje znanje o okoliščinah tvorjenja, vrsti in temi besedila;
    2.   poslušanje (gledanje), med katerim si kaj zapišejo, oziroma branje besedila, med katerim si podčrtujejo bistvene podatke;
    3.   po poslušanju oziroma branju besedila sledi pogovor o tem, kar so poslušali/prebrali, npr. o vsebini besedila in okoliščinah nastanka besedila, obnovijo vsebino besedila, ob besedilu povedo svoje izkušnje, besedilo vrednotijo ter svoje mnenje tudi utemeljijo -- torej poslušano/prebrano besedilo razčlenijo pomensko, pragmatično in vrednotenjsko;
    4.   pogovoru o poslušanem/prebranem besedilu sledi tvorjenje podobnega besedila, bodisi kot govorni nastop bodisi kot pisanje besedila iste vrste.
    Dijaki v šoli opazujejo tudi pogovor in uradna besedila, v katerih se vlogi sporočevalca in naslovnika izmenjujeta; tako se usposabljajo za pogovarjanje v poklicu (npr. sporazumevanje s sodelavci, strankami) in življenju nasploh. Poseben poudarek namenjamo temu, da dijak govorno izraža svoja spoznanja in mnenja ter jih zna utemeljiti in se tudi pogajati (npr. s sodelavci na sestanku). Dijak vadi vljudne načine ogovorov in pogovarjanja ter se zaveda tega, o čem se lahko pogovarja s strankami oziroma o čem se lahko pogovarja s sodelavci pred stranko. Razlike pri izbiranju jezikovnih prvin glede na neuradni in uradni govorni položaj si uzavešča tako, da si v razredu poskušajo vzpostaviti situacije, v katerih dijaki uporabljajo jezik (igra vlog). Koliko vaje potrebujejo dijaki, presodi učitelj v konkretnem primeru.
    Da bo vajenčevo sporazumevanje v različnih okoliščinah uspešno, je potrebno tudi sistematično razvijati njegovo jezikovno (tj. slovarsko, slovnično, pravorečno, pravopisno) zmožnost, ga seznanjati s temeljnimi pravorečnimi in pravopisnimi pravili ter ga spodbujati k odpravljanju poimenovalnih, slovničnih, govornih, pisnih in slogovnih napak.
    Iz kataloga znanja je tudi razvidno, da dijaki v vodenih pogovorih razmišljajo o psihičnih in družbenih vidikih jezika (npr. o prednostih maternega jezika pred tujim, o položaju slovenščine in drugih jezikov v Republiki Sloveniji, o okoliščinah za rabo knjižnega in neknjižnega jezika, žargona in strokovnega jezika ipd.) ter si pri tem oblikujejo tudi stališče do prevzemanja tujega v slovenščino.

     

    OBRAVNAVA UMETNOSTNIH BESEDIL

    Katalog znanj za pouk književnosti navaja za vsak letnik dejavnosti dijakov in vsebine, potrebne za procesno uresničevanje standardov in končnih ciljev v celoti.
    1.   Za vsak letnik navedene prednostne dejavnosti dijakov, potrebne za postopno uresničevanje splošnih ciljev pouka književnosti:
    2.   Dejavnosti, potrebne za razvijanje sposobnosti literarnega branja, so v učnem načrtu navedene po načelu stopnjevanja dijakove samostojnosti.
    3.   Stalne dejavnosti dijakov (v vsakem letniku in pri vsaki učni enoti) so doživljanje, razumevanje in vrednotenje leposlovnih del.
    4.   Dejavnosti dijakov je mogoče spodbujati z različnimi oblikami pouka.
    5.   Poleg frontalnega vodenja dialoga je priporočljivo delo v dvojicah in v skupinah, zlasti takrat, ko gre za doživljanje in vrednotenje.
    6.   Branju in obravnavi leposlovnih del sledita govorno in pisno tvorjenje drugotnih besedil.
    7.   V sklenjenih, smiselnih besedilih izražajo dijaki svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje leposlovnih del.
    8.   Govorni nastopi so postopno vse samostojnejši, v njih dijaki na začetku (1. letnik) izražajo predvsem svoje doživljanje, postopno pa vedno več razumevanja in vrednotenja; na slednjem je poudarek zlasti v tretjem letniku.
    9.   Enako velja za pisna besedila.
    10. Svoje sprejemanje književnosti poglabljajo dijaki tako, da se preizkušajo v pisanju lastnih (po)ustvarjalnih besedil ali po želji recitirajo.
    11. Ustvarjalno in poustvarjalno pisanje je nadstandardna dejavnost. Izdelki te vrste (poskusi pesmi, proze, dramatizacij, prebeseditve književnih besedil) se vrednotijo opisno.

    12. Znanje literarne zgodovine in teorije, navedeno med etapnimi cilji pod naslovom Pridobivanje književnega znanja (izobraževalni cilji), je v prvem in drugem letniku le elementarno - dijaki poznajo tiste literarnoteoretične pojme in tista literarnozgodovinska dejstva, ki jih nujno potrebujejo pri razlagi.

     

    V prvih dveh letnikih so besedila izbrana po tematskem kriteriju, tako da so ob njih poudarjene dejavnosti doživljanja, razumevanja in vrednotenja, v tretjem pa so besedila izbrana po kriteriju literarnozgodovinske reprezentativnosti, tako da dijaki ob njih pridobijo pregledno literarnozgodovinsko znanje. To ne pomeni, da opustijo dejavnosti doživljanja, razumevanja in vrednotenja (saj so konstanta književnega pouka), ampak da so le-te samostojnejše, bolj povezane, vključene v sistem, kar omogoča celovitejši odnos do leposlovnega besedila.
    V tretjem letniku je znanje osnov literarne zgodovine tudi  pregledno.
    Teme so v katalogu znanj predlagane, isto velja za besedila. Namesto njih lahko učitelj izbere druge teme in druga besedila, s katerimi doseže isti cilj. Daljša književna dela obravnavamo ob odlomkih.

     

    DOMAČE BRANJE

    Dijaki preberejo v vsakem letniku vsaj eno delo.
    Priporočena dela za domače branje so: Momo Kapor, Zapiski neke Ane (1. letnik), Josip Jurčič, Deseti brat (2. letnik) in Anton Tomaž Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi (3. letnik). Prvine za interpretacijo so tudi za ta tri dela navedene v drugi koloni rubrike Vsebine pri obravnavi umetnostnih besedil.
    Obravnavi domačega branja namenimo najmanj tri šolske ure. Ena od teh je namenjena pripravi na domače branje. Učitelj da dijakom navodila, naloge in vprašanja v zvezi s književnim besedilom. Drugi dve uri se dijaki v šoli pogovarjajo o prebranem delu - izražajo občutja, doživljanja, ki jih je v njih spodbudilo prebrano delo, poročajo o svojih razmišljanjih, analizah in sklepih. Pogovor vodi učitelj, dijake spodbuja tudi k medsebojnim pogovorom in konfrontacijam. V šolsko obravnavo vključimo tudi različne vrste lastne ustvarjalnosti: tvorba izvirnih pisnih besedil, dopolnjevanje ali nadaljevanje zgodbe, dramatizacije, ilustracije, igranje vlog, kvizi, okrogle mize.
    Te oblike lastne ustvarjalnosti so nadstandardne.
    Frontalno obliko pouka učitelj čim večkrat nadomesti s skupinsko, priporočljivo je tudi delo v parih. Skupine ali pari lahko opazujejo isto delo z različnih vidikov.
    Tudi pri obravnavi del za domače branje se postopno povečuje dijakova samostojnost, sposobnost doživljanja, razumevanja, vrednotenja in utemeljevanja.

    5. STANDARDI

    Standardi so predstavljeni s cilji, ki jih dijaki dosežejo v posameznem letniku v procesu izobraževanja in so pogoj za napredovanje v višji letnik, ob zaključnem izpitu pa pogoj za zaključek izobraževanja na tej stopnji. (V besedilu so označeni s temnim tiskom.)

    6. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

    6.1. OBVEZNI NAČINI

    Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja znanja sta:
  • ustno in

  • pisno

    6.2.   PRIPOROČILA

    S preverjanjem znanja se ugotavlja uspešnost vzgojno-izobraževalnega procesa pri doseganju zastavljenih ciljev. Doseženo znanje se tudi ocenjuje z ocenjevalno lestvico.

    Pri preverjanju učitelj ugotavlja obseg in raven znanja ter sposobnost uporabe le-tega glede na zastavljene cilje.

    Učitelj preverja znanje pred posredovanjem nove učne snovi, med tem in ob koncu posredovanja, tako ugotavlja predznanje, razumevanje novih učnih vsebin in ob zaključku razumevanje celotne vsebine in uporabno znanje.

    Dijaki morajo biti seznanjeni z načini ocenjevanja in s kriteriji, predvidenimi za določeno oceno.

    Dijaki opravijo med letom naslednje obveznosti, ki jih učitelj oceni:

  • poslušajo neumetnostno besedilo in ga pomensko in pragmatično razčlenijo,

  • preberejo neumetnostno besedilo ter ga pomensko in pragmatično razčlenijo,

  • pisno tvorijo

  • neumetnostno

  • poustvarijo umetnosto besedilo: a) prosti doživljajski spis ali

                                  b) spis, vezan na učno snov iz književnosti,

  • opravijo govorni nastop (po lastni izbiri tvorijo neumetnostno besedilo ali poustvarijo umetnostno).

    Dijaki opravljajo ob zaključku šolanja zaključni izpit, ki je določen z izpitnim katalogom.

    7. MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Slovenski jezik in književnost se povezuje:

  • s strokovnimi predmeti,

  • z jezikovno-umetnostnimi predmeti,

  • z naravoslovnimi predmeti in

  • s praktičnim izobraževanjem.