SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE

TEHNIK MEHATRONIKE

KATALOG ZNANJA

FIZIKA

136 ur

Katalog znanja je določil Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje na 89. seji 30. 3. 2006.

VSEBINA

1. Uvod
2. Udejanjanje ključnih kompetenc pri predmetu
3. Usmerjevalni / splošni cilji predmeta
4. Učni cilji in priporočene dejavnosti
5. Odnosni cilji
6. Minimalni standardi
7. Didaktična priporočila
8. Izvedbeni standardi in normativi
9. Ocenjevanje

1. Uvod

Pouk fizike kot temeljne naravoslovne znanosti razvija dijakovo sposobnost za preučevanje naravnih pojavov s področja fizike, tako da spozna in usvoji jezik in metode, ki jih uporabljamo pri preučevanju fizikalnih pojavov, in da se seznani z glavnimi fizikalnimi koncepti in teorijami, ki povzemajo naše vedenje o materialnem svetu.

Pri načrtovanju kataloga je skupina avtorjev upoštevala pričakovano predznanje, ki si ga dijaki pridobijo v osnovni šoli. Upoštevala je tudi vsebine in besedila katalogov za srednje šole in izkušnje pri izvajanju pouka fizike v naslednjih programih:
Katalog znanja, Fizika, Srednje strokovno izobraževanje, SSRSSI, 7. 7. 1998,

Katalog znanja, Fizika, Poklicno tehniško izobraževanje, SSRSSI, 19. 10. 2000.

2. Udejanjanje ključnih kompetenc pri predmetu

Katalog za fiziko je načrtovan tako, da omogoča predvsem uresničitev kompetence za področje naravoslovja – raziskovanje in razumevanje naravnih procesov in pojavov kot temeljno znanje in sposobnost s področja fizike. Ta je potrebna za uspešno poklicno delo tehnika mehatronike. Poleg tega katalog omogoča udejanjanje mnogih sestavin nekaterih drugih kompetenc, med njimi predvsem:

3. Usmerjevalni/splošni cilji predmeta

Pri pouku fizike naj imajo dijaki priložnost, da:

  1. se sistematično seznanjajo z glavnimi fizikalnimi koncepti in teorijami, ki povzemajo naše vedenje o naravi,
  2. sistematično spoznavajo pomen eksperimenta pri spoznavanju in preverjanju fizikalnih zakonitosti.
    Zato naj
  3. spoznavajo nepogrešljivost fizikalnega znanja pri razumevanju naravnih pojavov ter temeljno vlogo fizike v različnih tehniških strokah.
    Zato naj
  4. spoznavajo naravo fizikalnega mišljenja in njegov pomen za razvoj splošne kulture.
    Zato naj
  5. si privzgojijo spoštljiv odnos do celotne narave in zavest o neizogibni soodvisnosti posameznika in družbe z naravo ter o njegovi soodgovornosti za obstoj življenja na Zemlji.

4. Učni cilji in priporočene dejavnosti

Ta katalog znanj  fizike vsebuje cilje, ki niso integrirani v strokovne predmete oz. strokovne vsebinske sklope programa Tehnik mehatronike. S tem se dijakom omogoča pregledno znanje fizike, ki ga potrebujejo tudi pri nadaljnjem študiju v višjih, visokih in univerzitetnih programih na področju naravoslovja in tehnike.

Zaradi povezovanja z znanjem, ki ga dijaki pridobijo pri strokovnih predmetih, je priporočljivo, da se predmet Fizika izvaja v drugem in tretjem letniku.

Priporočena časovna razporeditev 136 ur, namenjenih za fiziko:
116 ur – usvajanje vsebinskih in procesnih znanj, utrjevanje, preverjanje in ocenjevanje znanja,
20 ur – eksperimentalne vaje dijakov, pri katerih se dijaki delijo v skupine.

V nadaljevanju so zapisani učni cilji in priporočene dejavnosti. K naslovom poglavij učnih ciljev je v oklepajih navedeno priporočeno število ur, ki naj jih učitelj nameni za usvajanje vsebinskih in procesnih znanj, utrjevanje, preverjanje in ocenjevanje znanja. Njihova vsota znaša 116 ur, omenjenih v predhodnem odstavku.
V stolpcu Učni cilji so navedene povezave vsebin in procesov, taksonomske opredelitve vsebin ter spretnosti in veščine.


 Učni cilji

 Primeri dejavnosti za pouk in priporočila

 

1. Fizika kot temeljna naravoslovna znanost (3 ure)
Dijak pozna:

  • temeljna načela in metode naravoslovnega (fizikalnega) raziskovanja, kot so preverljivost, ponovljivost, zmožnost napovedovanja.

 

Na primeru pojasniti pomen merjenja in merskih napak.

 

2. Temperatura (7 ur)
Dijak zna:

  • definirati Kelvinovo in Celzijevo temperaturno skalo s plinskim termometrom,
  • definirati linearno in prostorninsko razteznost in zapisati zvezo med njima,
  • zapisati  in uporabiti plinske zakone pri termodinamičnih spremembah plina (pri stalni temperaturi, stalnem tlaku ali stalni prostornini),
  • definirati absolutno in relativno vlažnost zraka.

 

Eksperimentalne vaje dijakov:
merjenje temperaturnega raztezka kovin.

 

3. Delo, energija in toplota (20 ur)
Dijak zna:

  • definirati delo, moč in mehanske energije,
  • opisati mikroskopsko sliko snovi in s tem v zvezi kvalitativno pojasniti notranjo energijo teles,
  • zapisati energijski zakon in definirati toploto,
  • definirati specifično toploto snovi in razložiti postopek merjenja,
  • opisati prehode med agregatnimi stanji in definirati specifično izparilno, talilno in sežigno toploto,
  • izparilno in talilno toploto uporabiti pri reševanju kalorimetričnih nalog,
  • definirati toplotni tok in ločiti med načini prenosa toplote,
  • definirati toplotno prevodnost in izračunati toplotni tok skozi steno,
  • opisati delovanje toplotnega stroja in definirati njegov izkoristek ter pojasniti razloge, zakaj je izkoristek znatno manjši od 100%,
  • kvalitativno pojasniti drugi zakon termodinamike,
  • pojasniti tlak in notranjo energijo plina z mikroskopsko sliko gibanja molekul in ju povezati s temperaturo,
  • zapisati in uporabiti Stefanov zakon in albedo.

 

Eksperimentalne vaje dijakov: kalorimetrija – merjenje specifične toplote snovi.

 

4. Nihanje in valovanje (33 ur)
Dijak zna:

  • opisati nihanje in nihala; povezati pojma nihajni čas in frekvenca; definirati pojem ravnovesne lege in amplitude nihanja,
  • opisati nitno, težno in vzmetno nihalo ter njihove lastnosti,
  • grafično prikazati časovno spreminjanje odmika pri sinusnem nihanju (sled nihanja) in iz grafa odmika v odvisnosti od časa določiti amplitudo, frekvenco in nihajni čas,
  • iz grafa odmika v odvisnosti od časa preiti na grafa hitrosti in pospeška v odvisnosti od časa,
  • pojasniti, da je vzrok za nihanje sila, ki vleče nihalo proti ravnovesni legi,
  • definirati energijo nihanja in opisati energijske pretvorbe pri nihanju nihala na vijačno vzmet in pri nitnem nihalu,
  • narisati graf spreminjanja energije v odvisnosti od časa za nihanje vzmetnega in nitnega nihala,
  • grafično prikazati časovno spreminjanje hitrosti in pospeška pri sinusnem nihanju in iz grafov časovnega poteka hitrosti in pospeška določiti amplitudo hitrosti in pospeška,
  • zapisati in uporabiti zveze med amplitudami odmika, hitrosti in pospeška,
  • z enačbo zapisati in uporabiti enačbe za s(t), v(t) in a(t) pri sinusnem nihanju,
  • uporabiti enačbe za lastni nihajni čas nihala na vijačno vzmet in težnega nihala,
  • opisati razloge za dušeno nihanje in grafično prikazati časovni potek odmika pri dušenem nihanju,
  • opisati vsiljeno nihanje, pojasniti pojav resonance, navesti nekaj primerov in skicirati resonančno krivuljo,
  • pojasniti pojem motnje, hitrost motnje, opisati longitudinalno in transverzalno valovanje in našteti primere obeh vrst valovanj,
  • grafično prikazati trenutno sliko potujočega sinusnega valovanja in na njej določiti  amplitudo in valovno dolžino,
  • pojasniti pojme hrib, dol, zgoščina, razredčina,
  • povezati c, l in ν,
  • ob primeru valovanja na vodni gladini  pojasniti pojme valovna črta in žarek,
  • opisati odboj, lom in uklon valovanja,
  • opisati interferenco valovanj dveh sočasno nihajočih točkastih izvirov,
  • računsko določiti smeri ojačenih curkov pri interferenci valovanj iz dveh sočasno nihajočih krožnih izvirov,
  • opisati polarizacijo valovanja,
  • pojasniti nastanek in lastnosti stoječega valovanja ter pojma hrbet in vozel,
  • z zaporednimi slikami prikazati gibanje delcev snovi pri potujočem in pri stoječem valovanju.

 

Eksperimentalne vaje dijakov:
težno nihalo, vzmetno nihalo, resonanca.  Merjenje odvisnosti nihajnega časa od dolžine nihala. Merjenje odvisnosti  nihajnega časa od koeficienta vzmeti nihala. Merjenje odvisnosti amplitude nihanja od frekvence vzbujanja.

Stoječe valovanje – stoječe valovanje na vrvici in vzmeti.

Uklon in interferenca – uklon svetlobe na reži, dveh režah, mrežici.

 

5. Zvok in svetloba (17 ur)
Dijak zna:

  • opisati zvok kot longitudinalno valovanje in navesti hitrost zvoka v zraku pri sobni temperaturi,
  • kvalitativno pojasniti Dopplerjev pojav,
  • uporabiti enačbe za Dopplerjev pojav za gibajoče zvočilo,
  • določiti kot pri vrhu Machovega stožca,
  • definirati energijski spekter valovanja in ločiti med tonom, zvenom in šumom,
  • pojasniti lastna nihanja strune in kvalitativno povezati frekvenco strune s silo, s katero je struna napeta,
  • definirati gostoto energijskega toka in navesti spodnjo mejo občutljivosti ušesa in očesa,
  • definirati glasnost,
  • navesti razloge za valovni model svetlobe,
  • navesti in poimenovati spektralna območja elektromagnetnega valovanja,
  • definirati lomni količnik in zapisati odbojni ter lomni zakon,
  • z lomnim zakonom  pojasniti popolni odboj in navesti primer,
  • pojasniti interferenco enobarvne in bele svetlobe na dveh tankih režah in na uklonski  mrežici,
  • narisati potek žarkov pri preslikavi z lečo, ravnim in ukrivljenim zrcalom,
  • pojasniti uporabo lupe, definirati povečavo in jo izračunati,
  • pojasniti uporabo uklonske mrežice za merjenje valovne dolžine svetlobe,
  • z enačbami povezati  lege in velikosti predmetov in slik pri preslikavah z lečami, ravnim in ukrivljenimi zrcali,
  • pojasniti uporabo leč pri korekciji vida,
  • iz moči, ki jo izotropno seva točkasto svetilo, določiti gostoto energijskega toka na določeni razdalji,
  • zapisati in uporabiti zvezo med gostoto svetlobnega toka in osvetljenostjo ploskve, na katero pada svetloba.

 

Eksperimentalne vaje dijakov:
merjenje hitrosti zvoka pri
stoječem valovanju v cevi (piščali) spremenljive dolžine; ko piščal zazveni, odčitamo dolžino in iz tega podatka določimo valovno dolžino zvoka. Frekvenco (nihajni čas) poznamo, tj. frekvenca glasbenih vilic, s katero zbujamo zvočno valovanje v piščali. Hitrost izračunamo iz enačbe c = λ ν.

Lom svetlobe – merjenje lomnega količnika stekla, merjenje goriščne razdalje leče.

Preslikave z lečami in zrcali: merjenje goriščne razdalje leče. Lupa. Realna in navidezna slika. Povečava pri preslikavi.

 

6. Atom (12 ur)
Dijak zna:

  • povedati, iz česa je atom sestavljen, navesti naboj in maso elektronov in atomskega jedra z uporabo periodnega sistema elementov,
  • opisati fotoefekt na cinkovi ploščici in v fotocelici ter poskus kvalitativno pojasniti z delčno naravo svetlobe,
  • pri fotoefektu uporabiti zvezo med Wf, Ai in Wk,
  • izračunati največjo kinetično energijo izbitih elektronov pri fotoefektu,
  • pojasniti delovanje rentgenske cevi,
  • povezati energijo elektrona in energijo fotona, ki se v rentgenski cevi izseva iz anode,
  • skicirati in pojasniti diskretni in zvezni del spektra rentgenske svetlobe,
  • zapisati in uporabiti enačbo za kratkovalovno mejo zavornega spektra rentgenske svetlobe,
  • kvalitativno pojasniti nastanek črtastih emisijskih in absorpcijskih spektrov v plinih,
  • opisati lestvico energijskih stanj atoma,
  • zapisati frekvence izsevane in absorbirane svetlobe pri prehodih med diskretnimi stacionarnimi energijskimi stanji.

 

Eksperimentalne vaje dijakov:
fotoefekt  – merjenje zaporne napetosti in določanje Planckove konstante.

 

7. Atomsko jedro (15 ur)
Dijak zna:

  • definirati masno število in vrstno število ter opisati nukleon in izotop,
  • kvalitativno z energijskega stališča pojasniti masni defekt,
  • opisati razpade alfa, beta in gama in ob periodnem sistemu elementov napovedati, kaj pri njih nastane,
  • kvalitativno opisati jedrsko cepitev, zlivanje jeder in delovanje jedrskega reaktorja,
  • pojasniti vezavno energijo in jo povezati z masnim defektom,
  • opisati poskus, s katerim lahko ugotovimo vrsto razpada radioaktivnega vzorca,
  • navesti osnovne podatke za  p11   in n1o,
  • opisati delovanje plinske ionizacijske celice,
  • uporabiti enačbo za radioaktivni razpad in aktivnost, pojasniti pomen razpolovnega časa in razpadne konstante,
  • zapisati oziroma dopolniti dano jedrsko reakcijo z uporabo periodnega sistema elementov,
  • uporabiti ohranitvene zakone pri jedrskih reakcijah in izračunati reakcijsko energijo.

 

Eksperimentalne vaje dijakov:
radioaktivnost – absorpcija žarkov v snovi.

 

8. Vesolje (9 ur)
Dijak zna:

  • opisati naš sončni sistem, njegovo lego in velikost v galaksiji,
  • opisati procese, ki potekajo v Soncu,
  • opisati življenje zvezd, galaksij in vesolja,
  • izračunati maso Sonca in temperaturo površine Sonca iz podatkov, dobljenih z astronomskimi opazovanji,
  • opisati vidni del spektra Sončevega sevanja, ga povezati s sevanjem črnega telesa in pojasniti obstoj in pomen absorpcijskih spektralnih črt,
  • opisati zvezo med barvo zvezd in njihovo temperaturo (Wienov zakon).

 

V primeru posebnih astronomskih dogodkov (mrki, sončne pege itd.) organizirati opazovanja.

5. Odnosni cilji

Pouk fizike dijakom omogoča, da razumejo vpliv, ki ga imajo odkritja v fiziki na razvoj tehnologije in na splošne predstave o materialnem svetu. Spoznajo fizikalne zakonitosti delovanja strojev in naprav, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju.

Pouk fizike postavlja v ospredje višje miselne procese s poudarkom na razumevanju in vrednotenju sedanjosti, spodbuja dijake k raziskovanju in razlaganju pojavov v okolju in jim daje priložnost, da pridobijo znanje, razumevanje, vrednote, stališča, zavzetost in spretnosti, potrebne za varovanje in izboljšanje okolja.

Dijaki si pridobivajo odgovoren odnos do celotne narave in spoznanje o soodvisnosti posameznika in družbe z naravo ter zavedanje o soodgovornosti za obstoj življenja na Zemlji.

6. Minimalni standardi

Minimalni standard razumemo kot opis znanja, potrebnega za zadostno oceno.
Za dosego pozitivne ocene naj dijaki dosežejo večino spodaj navedenih minimalnih standardov:

Poglavje Temperatura

Dijak naj:

Poglavje Delo, energija in toplota

Dijak naj:

Poglavje Nihanje in valovanje

Dijak naj:

Poglavje Zvok in svetloba

Dijak naj:

Poglavje Atom

Dijak naj:

Poglavje Atomsko jedro

Dijak naj:

Poglavje Vesolje

Dijak naj:

7. Didaktična priporočila

S katalogom so določeni cilji, ki naj jih učitelj realizira pri pouku fizike. Vrstni red obravnave snovi je priporočen, vendar ni obvezujoč. Tudi število ur, namenjenih za posamezna poglavja, naj učitelj vzame kot orientacijsko.

Glede na to, da nekaterih standardnih poglavij fizike ni v tem katalogu, saj se snov teh poglavij obravnava v okviru strokovnih premetov, je zaradi učinkovitosti pouka potrebno sodelovanje in usklajevanje med učitelji pri načrtovanju pouka.

Za fiziko, kot temeljno naravoslovno znanost, so pomembni fizikalni eksperimenti, ki naj jih učitelj ustrezno vključuje v pouk. V okviru možnosti, ki jih omogoča opremljenost šole z eksperimentalno opremo naj izvaja  tako demonstracijske poskuse kot tudi eksperimentalne vaje dijakov.

Pouk fizike naj učitelj izboljša in popestri z uporabo računalniške tehnologije. Razvoj na tem področju je danes še vedno razmeroma hiter in na tem mestu ni smiselno omenjati konkretnih računalniških programov. Zagotovo pa lahko omenimo svetovni splet kot čedalje obsežnejši vir informacij in didaktičnih gradiv. Seveda pa bo vedno nekaj računalniških programov in gradiv, ki bodo strokovno ali didaktično oporečna. Učitelji naj izberejo ustrezna gradiva in na ta problem opozorijo tudi dijake. Še vedno velja upoštevati opozorilo, da naj računalniška simulacija, pa če je še tako dobra, ne nadomesti pravega eksperimenta. V večini primerov bo služila kot njegovo dopolnilo.

Uporaba računalniških vmesnikov v fizikalnem eksperimentu je pri pouku zaželena, saj omogoča pomemben dvig nivoja eksperimentiranja in nudi dijakom vpogled v sodobne tehnološke pristope in metode raziskovanja v naravoslovju.

8. Izvedbeni standardi in normativi

Pri pouku fizike je potreben strokovni sodelavec – laborant, ki sodeluje pri pripravljanju demonstracijskih poskusov in eksperimentalnih vaj, vzdržuje opremo, učila in nabavlja material. Laborant sodeluje pri izvedbi eksperimentalnih vaj, pri katerih pomaga skrbeti za varnost in laboratorijski red.

Priporočila za  prostore in opremo so na spletni strani Zavoda RS za šolstvo http://www.zrss.si/    Dejavnosti >  Izobraževalna in informacijska tehnologija > Učila > Priporočena učila za srednje šole > Fizika.

9. Ocenjevanje

Znanje lahko učitelj preverja in ocenjuje na naslednje načine: ustno, pisno, ocenjevanje eksperimentalnega dela in ocenjevanje seminarskih nalog, če jih učitelj vključuje v pouk. Za dosego pozitivne ocene naj bo v oporo seznam minimalnih standardov, ki so del tega kataloga. Po teh standardih je za pozitivno oceno v večini primerov dovolj kvalitativno poznavanje obravnavanih fizikalnih pojavov. Pri tem naj učitelj upošteva priporočilo, da lahko dijak dobi pozitivno oceno tudi v primeru, ko katerega od minimalnih standardov dijak ne doseže, doseže pa nekatere druge standarde znanja.